Le 14 juillet
Še ena iz spoznavanja narave in družbe. In se obenem zahvaljujem kolegici, ki me je nagovorila k temu pisanju. Ker sem ob pisanju v mislih naredila en lep sprehod po meni dragem mestu in okolici in pa po prvih obiskih lokacij, o katerih sem se prej učila v šoli, skratka vse skupaj je bil zame en lep kulturološki ekskurz in upam, da bo tistim, ki boste tole brali,vsaj desetino tako prijetno, kot je bilo meni ob sestavljanju zapisa.
Včeraj so v lepi deželi Franciji obhajali svoj največji državni praznik, 14. julij, ki ga pri nas poznamo kot obletnico francoskem buržoazne revolucije. Kaj se je začelo pred 221 leti in zakaj ravno 14. julij?
Francija je bila absolutistična monarhija. To na kratko pomeni, da je bila vsa izvršna oblast namenjena kralju, kakšne silne kontrole nad tem, kako kralj zapravlja, pa ni bilo. No, ta sistem je v ob koncu 17. stoletja čisto funkcioniral (ker je bilo treba omejiti vpliv richelieujevske cerkve), sto let kasneje pa je pokal po šivih. V 18. stoletju je imela Francija že precej močen tretji sloj, ki so ga sestavljali meščani (predvsem tisti, ki so se preživljali s kakšnimi obrtmi in manufakturami in trgovinami) in ta sloj je plačeval davke in seveda, tisti, ki financira državno blagajno, tisti slejkoprej postane odločujoč faktor.
Leta 1789 je Franciji vladal kralj Ludvik XVI. Bolj kot po čem drugem znan po svoji ženi, ki je bojda izrekla famozni kulinarični stavek o tem, kaj velja pojesti, če nimaš kruha. Ludvik XVI ni bil neka brezkrupulozna figura. Bolj verjetno je bil zmedena figura. Formalno je bil kralj, ampak prestol je zasedel relativno mlad in v resnici ni točno vedel, kaj sploh pomeni vladanje. Francija je bila ves čas zapletene v neke vojne. Večje ali manjše, ker je bila pač regionalna sila. In tam, kjer je vojna, tam so vedno vojni profiterji. In ti so tudi izstavljali račune, ponavadi kar dvoru. Verjetno je bil kralj v vsem bolj za formalno pokritje kot pa kaj drugega. Ampak, kaj je Ludvik XVI človek mislil ali pa ne mislil, tega ne bomo vedeli. Kar pa vemo, je to, da so se v maju 1789 v Versaillesu začeli posveti deželnih stanov (Etat général, v množini se pa temu reče Etats généraux). Plemstvo je imelo svoj stan, cerkvena oligarhija svojega in potem je bil še tretji stan (obrtniki, meščani, trgovci…). Diskutirali so o tem, kako rešiti državno blagajno in kaj jim je storiti. Po enem mesecu zasedanja so se oblikovala neka pravila in sicer tako, da so se prešteli (koliko ljudi sploh koga zastopa in kaj to zastopništvo pomeni) in od tu se je potem razvila ideja, da so predstavniki naroda, torej Assemblée Nationale (narodna skupščina, zakonodajno telo). In so sklenili, da bodo zasedali toliko časa, dokler ne bodo skupaj zložili pravil za skupno funkcioniranje države, skratka, da bodo naredili La Constitution (Ustavo). Zasedanja so potekala v famozni versajski dvorani za žoganje La Sale de Paume - (nekaj podobnega današnjemu badmintonu – meni je bil naziv te dvorane strašno hecen in mi je bil pravi izziv obiskati Versailles prav zaradi tega) in tako je naneslo, da se je tretji stan posedel po levi strani dvorane, ostali pa na desno. In tu je prapočelo tega, da se stranke, ki so za spremembe in razvoj označujejo za levico, medtem ko so konservativne stranke označene za desnico in jih tudi po ostalih parlamentih še vedno tako posedajo.
Medtem, ko so deželni stanovi zasedali, se je depriviligirano ljudstvo zbirala za vrati graščine. To, da se je ljudstvo zbiralo pred grajskimi vrati ni bilo čisto neobičajno. Ob določenih dogodkih so se vrata gradu itak odprla (rojstni dnevi in zlasti kakšni porodi, zelo običajno je bilo, da so kraljice rojevale v sobi polni ljudi, da ja vsi vidijo, kak je nov prestolonaslednik in da ja vsi vidijo, da niso otroka pri porodu zamenjali ali pa ga kratko malo takoj ubili – ker pri kraljevskih družinah so v preteklosti počeli tudi take stvari).
In tako je to potekalo en mesec.
Potem je pa počilo.
Zaradi tega, ker so zgodovino vmes velikokrat popravljali, ne vemo čisto točno, kaj se je zgodilo 13. julija in kaj je v resnici spodbudilo predstavnike tretjega sloja, da so nagovorili množico zunaj graščine in koliko jeze in razgretih glav je bilo zravne in koliko jih je v resnici imalo vsaj malo prisebnosti, ampak iskra se je vnela in v žaru trenutka so se ljudje obrnili in šli proti Parizu (kakih 50 km proč) in napadli zloglasni zapor Basitljo, od koder je redkokdo prišel živ (trdnjava La Bastille), osvobodili zapornike in zažgali trdnjavo. To se je zgodilo 14. julija 1789 in ta dan je postal simbol za prelom s Starim režimom (Ancien Regime) in zaradi tega so kasneje na za ta dan razglasili postal francoski državni praznik
Kdor od bralstva pozna Francijo in Francoze verjetno pozna to francosko ognjevitost, ko se za pravo stvar ljudje tako organizirajo, napišejo transparente in v naslednjem trenutku so že na ulici. To, da se protest izrazi na ulici za velike in male stvari, to je pač sestavni del francoske kulture in Francozi so na to silno ponosni. In kdor se je srečal s to ognjevitostjo, si verjetno lažje predstavlja, kako ljudi leta 1789 ni bilo treba dolgo časa nagovarjati, da so šli nad Bastiljo.
Po požigu Bastilje se je začela sesuvati kraljeva vojska. Versailles je bil brez prave obrambe in prepuščen na milost in nemilost Nacionalni skupščini, ki pa je bila tudi bolj kot ne frišna v upravljanju z državo. Lokacijsko se je nacionalna oblast preselila v Pariz (na lokacijo pariškega županstva, tudi današnje pariško županstvo ni daleč proč od te lokacije). Hkrati so se začeli pojavljati »klubi«. Namreč, tretji stan se je začel malo difernencirati in somišljenki so začenjali ustanavljati klube. Jih je bilo precej, potem so pa bolj vplivni klubi postali glavni igralci. Tako je najmočnejši klub postal klub, ki se je zbiral v hiši v ulice sv. Jakoba (te ulice ni več) in upam, da je sedaj razumljivo, odkod ime Jakobinci.. In upam, da je tudi razumljivo, da so bili klubi predhodniki političnih strank. Dela na ustavi so se nadaljevala. Naslednji pomemben datum je bil 4. avgust 1789, ko so sprejeli (nacionalna skupščina je medtem postala ustavodajna in je imela tak status do volitev 1791) načela za ustavo. Ukinili so fevdalizem, razglasili vse državljane za svobodne in definirali predstavniški sistem, kjer državljane zastopajo njihovi izvoljeni predstavniki. Idejna načela svobode, enakosti in bratstva, so bila napisana v Deklaraciji o človekovih pravicah (26. avgust 1789). Mimogrede še nekaj simbolizma: liberté je modra barva na trikolori, egalité je bela in fraternité je rdeča barva.
Sledila so precej nemirna leta. Vojska je bila razklana. En del vojske je podpiral Ancien Regime (in so pobegnili v Anglijo, Italijo in Španijo in čakali na boljše čase), drug del se je postavil v službo novi oblasti /zlasti mlajši oficirji, med nimji mi tudi Napoleon Bonaparte). Na podeželju so sledile precejšnje reprekusije, ko so kmetje napadali in ubijali podeželsko plemstvo. Nova oblast je dobila precej materiala za vladanje: veliko deželo in precej problemov in odločno premalo kilometrine za vladanje. In v tem revolucionarnem žaru so delali kikse. So se maščevali brez sodnih procesov (sodnikov itak ni bilo zadosti) plemstvu. Pa so tudi po hitrem postopku kaznovali tiste, ki so pobijali po vaseh. Ker ni bilo zadosti rabljev, so iznašli tisto znano pripravo za izvajanje smrtne kazni. Kamor je oblast najprej pošiljala svoje sovražnike, nato pa (ker, prosto po Stanetu Kavčiču, vsaka revolucija žre tudi svoje otroke, zlasti, če so ti zelo zagnani) tudi svoje preveč zagrete somišljenike.
Ker vmes se je zgodilo tudi to, da je en del revolucionarjev (girondisti) hotel izvoziti revolucijo še v druge dežele – in temu se je avstrijsko-pruiski del uprl in so imeli spopade v letih 1791-1797 na področjih Alzacije in Lorene. Tam je tudi nastala »marš renskega polka«, ki so ta sestavljali prostovoljci iz Marseilla – ta bojna pesem je kasneje postala francoska himna. Francoski notranji boji so v tem času potekali med jakobinci (Robespierre, ki se je pred tem znebil Dantona) in girondisti. Leta 1792 so v termidorski reakciji (zgodovina imenuje to po koledarji, ki so ga uvedli v novem času, to francosko štetje je trajalo z rahlimi ukinitvami do 1848, malo so šteli po revolucionarno, malo po starem koledarju, odvisno od tega, katera oblast je bila) girondisti odstavili jakobince in naredili to fazo imenujemo obdobje Direktorata. Direktorat je bil izvršilno telo republike. To obdobje je trajalo do leta 1799, ko je Napoleon izvedel državni udar, da bi sam postal cesar (ampak o tem kdaj drugič)
Zakaj je to tako zelo pomembno in zakaj mora to vsak vsaj malo znati? Francoska buržoazna revolucija in leta, ki so sledila, so obeležila vse ureditve, ki so prišle po tem. Uvedena je bila ustava države kot najvišji pravni akt. Uvedena je bila sekulrana država z ločeno cerkvijo (v treh stanovih je cerkev predstavljala en stan, po letu 1791 pa cerkev ni bila več udeležena v teh zadevah in skratka, laični del je onemogočil cerkveno premoč in to je standard, ki veljal od takrat dalje). Uveden je bil predstavniški sistem, volitve in stranke in načela ločitve zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti. To ni bil nikoli idealen sistem in tudi nikoli ne bo in tudi nikoli ne bo delovanje tega čisto brez napak – ampak boljšega v zadnjih 221letih niso uspeli iznajti. In tudi, ne Napoleonov sistem in tudi kasnejši poskusi vračanja francoskih kraljev tega niso več zmogli v anulirati.
Pri tem tudi ni nepomembno, da je bil ameriški ambasador v Parizu v osemdesetih letih osemnajstega stoletja kasnejši predsednik Jefferson, ki je spremljal francosko dogajanje tudi po tem, ko je bil že v ZDA in da je kasneje Francija v ZDA poslala najbolj inteligentnega od svojih de Tocquevillea. Ta dva sta imela stike tako v Franciji kot kasneje v ZDA in ideje ločevanja cerkve od države in ideje o republiki so bile obema državama skupne in ideja o predstavniški demokraciji je v ZDA prišla iz Francije.
Na nivoju razumevanja družbe se na primeru Francoske buržoazne revolucije naučimo (da potem nismo vedno znova začudeni) razumevanaja dramaturškega loka družbenih sprememb. Za družbene spremembe potrebno veliko divilnodružbene in državljanjske energije in vznesenosti in da temu vedno sledi en upad, ker morajo vodje sprememb na eni točki iz motivatorjev postati racionalni strategi. In takrat pade žar sprememb in ostane vodenje države. V vodenju pa je bolje, da ni preveč strasti, hladna in ne vedno najbolj atraktivna pamet se na dolgi rok bolje obnese.
In še nekaj se je treba tule naučiti. Oziroma bolj na francoski kulturi in načinu gledanja na stvari. Francoska buržoazna revolucija je bila precej krvava. Pobijali so se med stanovi, pobijali so se tudi nekdanji istomišljeniki. Pa ne samo v tej revoluciji. Tudi se je to ponovilo leta 1848 in tudi v času Pariške komune 1871. In seveda se je to na nek način ponovilo tudi v času Vichyjevske Francije. Ampak Francozi imajo v sebi nek »le sense de la grandeur française«, ki jim omogoča, da iz vsega, kar so naredili, pa ni bilo vse super lepo in pozitivno, potegnejo najboljše. In pri tem ne mižijo pred gršimi poglavji svoje zgodovine. Samo ne zabelijo čisto vsega z nekim »slabšim detajlom«. V njihovem načinu ni tega »že res, da je bilo okej, ampak……«. Zaradi tega pristopa k stvarem ponavadi zmagujejo, tudi če njihova izhodišča niso vedno najboljša. Če pa slučajno kiksnejo, vedo, da bo naslednjič boljše.
Upam, da ste v tem zapisu našli kaj zanimivega in da ne boste pozabili.
Vendelina jr.
Vendelina jr., bravo!!
Tokrat prvič nisem imela občutka, da je bilo namenjeno samo tistim, ki shvačajo.
