Tisto, kar danes imenujemo znanost, v kontekstu akademskega delovanja, je delovanje izobraženih ljudi, ki s pomočjo definiranih/dogovorjenih metod zbirajo podatke in na temelju zbranih podatkov izvedejo trditev. Ni nujno, da je trditev tudi pravilna v smislu vseh preverk resničnosti, ampak pomembno je, da je bila ta trditev izvedena skozi en znan in dokumentiran postopek. Kerče bi bile vse trditve "pravilne in neovrgljive", kam bi pa potem bilo z znanostjo, ker bi bilo že vse znano ali pa dostopno in radovednosti ne bi bilo več mesta...., kje bi bil akademska prerekanja, če bi znanost vedno "iz prve" našla odgovor? Bi bilo kar dolgčas.....
Z znastvenimi metodami se da odkriti veliko, vsega pa ne.
Na svetu je veliko nerazložljivega, nekaj je tudi magičnega in mističnega in kakšne stvari se "nam kar zgodijo", pa to še ne pomeni, da so se v resnici "kar zgodile". Z lufta nič neotipljivega ne pade, ovire smo si pa več-ali-manj zgradili sami. Je pač bridka resnica, da si človek največ škode naredi sam. Ne čisto sam, samo njegov delež pri tem je večji, kot smo sposobni premisliti in prebaviti.
Ker, c'mon, res nas je kdaj kdo poklical po telefonu, ko smo ravnokar razmišljali o tej osebi, ampak v resnici nas tudi velikokrat ni. Pa v resnici nas je poklicalo precej ljudi, za katere bi radje, da nas ne bi - ali ne bi vsaj v tistem trenutku.
Pa verjetno ima vsak od nas izkušnjo, da je kdaj za kratek hip srečal kakšno osebo, pa so šla leta mimo, potem pa sta se čez nekaj let po kakšni drugi shemi srečala in ugotovial, da se lahko pogovarjata o marsičem (ne govorim o partnerskem odnosu, tako tudi spoznaš kakega kolega in prijatelja, pa ugotoviš, da smo bili na faksu v podobnih krogih, samo kaj več od površnega srečevanja ni bilo, sedaj se pa kar fino razumemo....).
Pa še je takih primerov.
Razlika je samo v tem, da če človek aktivno živi svoje dneve, potem bo opazil več in potem ga ne bo čudilo, kako to, da se dvajset let kasneje super pogovarja s kolegico s sosednjega faksa, takrat si pa nista imeli kaj silnega povedati. Pač, smo se razvijali vsak v svojem ritmu, a ne? Če se človek razvija, potem tudi več opazi. Če pa ostane na nekaterih vzorcih, ki jih je prevzel od okolice, svojega pa doda malo, potem ga bo premetavalo tja in sem.....in to nekaj časa, dokler pač ne bo, tako bi rekli v Srbiji, shvatio neke stvari....
Vendelina jr.
tulka
, četudi še tako obožujeva stano.r, sva pozitivki in si tako srčno želiva??? Po moje namaje edina rešitev, da nama stana.r kako torto pusti za vogalom, pa se namazgodi kot elaphus ....
). Imam pa en fajn predlog: če bi recimo Stani pred vrati pustile en empirično dokazano dober šampanjček v kombinaciji s škatlo taboljš čokolade ... kaj misliš, bi bile bolj blizu uresničitvi želje? 
Mojca
, me bi pa itak samo jedle in pile 
