Vse preradi kritiziramo, vse premalokrat pohvalimo

Opazam, da ponavadi zelo hitro vzamemo pisalo v roke, kadar smo razocarani, jezni, ko so nas prinesejo okrog, sicer pa... nic. Prav zato bi rada pohvalila strokoven pristop do kupcev podjetja/ trgovine Soven iz Selnice ob Dravi. Oni dan sem v njihovi trgovini Natura v Lj. kupila precej stvari in ne da bi vprasala, dobila znaten popust.Prodajalka je bila zelo prijazna, ampak res prijazna, ne nauceno, prisiljeno. Doma pa sem na enem izdelku odkrila manjse napake. Napisala sem e-mail in z direktorico" problem" resila v parih dneh.Ker gre za rocno tkanje, so nekatere napake celo dopustne, vendar so mi vseeno odobrili reklamacijo-dobropis. In ker je bil izdelek misljen kot darilo, mi je bilo veliko do tega, da bi bil "brezhiben". Kaj dodati? Prijazne besede kot so hvala ,oprostite, pa malo truda in dobre volje ne stanejo nic, naredijo pa lahko zelo veliko. V mojem primeru prijeten obcutek in enega zadovoljnega( zagotovo stalnega )kupca vec.

 

lp

13. dec 2009 9:10

Lucka52 imaš čisto prav,tistih (čarobnih) besed kito so hvala,prosim in oprostite uporabljamo čisto premalo krat.Kot bi bilo to tako težko reči in bi nas kaj stalo. Milži

13. dec 2009 9:23

Evo, tudi jaz se podpišem pod tole! Nekonstruktivna kritika vsepovprek me včasih žalosti , drugič jezi in dviga pokrov mojega "ekonoma" . Vsekakor menim, da s(m)o preveč strogi ocenjevalci oz. se sprašujem, kakšni nadljudje s(m)o ti ostri jeziki v vsakdanjem realnem življenju kafetarca

13. dec 2009 9:57

Vzorec graje je v tej kulturi globoko vsajen v pore slehernika. To se začne zelo zgodaj. Ponavadi takrat, ko otrok začne stvari raziskovati po svoje (in naj izvoli vsak presoditi, kdaj se je to začeloI. Ko otrok nekaj prinese, pa je zraven še nekaj polil, ali ga pohvalite (ste ga pohvalili), ker je nekaj prinesel, ali pa ste ga okregali, ker kaj da ni pazil, zdaj je pa politko in morate počistiti...? No, ta moment je pramati za vzpostavitev občutka krivde. In če starši potem konstantno delajo na tem, da ta občutek krivde ne izgine, medtem, ko se s pohvalami skopari....potem skozi leta in leta ta vzorec cementira občutke in delovanje mladega človeka in to potem nese v odraslo dobo. In v odrasli dobi tak človek ne zna sprejeti pohvala (tudi če se mu jo iskreno izreče), ponavdi zamahne z roko in "oh, saj ni nič". Tak človek ima potem težave s tem, da najde v sebi tisto, kar je res dobro. Kar vidi vsa okolica, samo sam ne. Oziroma, sam išče potrditev o svoji pravšnjosti tako, da išče napake pri drugih. Tako, kot je bilo nekoč kritično oko do njegovih otroških napak, ta isti kritični pogled je medtem ponotranjil in sedaj ga projecira na celotno okolico. Nekako takole: Kaj me tale zafrkava? Kaj me tako čudno gleda? Zakaj je prodajalka s tistim bolj prijazna, zakaj mene ignorira? Pa zakaj se vedno postavim v najdaljšo vrsto, pa sami nesposobni so okoli mene... Pa kako tisti butelj pred mano stoji pred zeleno, pa kdo mu je dal izpit? Pa kaj mi je mož pirnesel rože, ziher ima kaj za bregom, ziher me vara! Pa kaj se ta koza tako nosi, kdo pa misli da je? Pa kdo je to nesposobno napovedovalko nastavil, pa jaz bi znala bolje (čeprav nisem še nikoli). Joj, kolk mi gre ta na jetra s tem groznim akcentom iz drugega kraja.... Lahko nadaljujem, lahko nadaljujete sami, ampak tko je shvatio, shvatio je. Skratka, ena pohvala več na dan, to bo vsakomur koristilo. Vendelina jr.

13. dec 2009 10:06

Tudi sama sem globoko prepričana, da se skoraj vsako težavo da rešiti s prijazno besedo. Nepravilnosti in napake, ki jih doživljamo s strani drugih največkrat niso hote storjene. Ljudje se pač motimo, ali smo preobremenjeni, včasih nepozorni in napaka se zgodi. Grozno je, da stranka, ki se ji zgodi napaka takoj reagira kot da ga hoče kdo načrtno ogoljufati ali nalagati. Že prijazno vprašanje zakaj je do napake prišlo največkrat prinese ustrezno rešitev. Ob tem smo lahko dvakrat zadovoljni: prvič, ker smo problem rešili in drugič, ker se naše negativne slutnje niso potrdile. Potrebno se je samo pogovoriti in razumeti, da smo vsi le ljudje in zato delamo napake. Zelo majhen % je zlonamernih ljudi in težko verjetno, da smo ravno mi naleteli nanje.

13. dec 2009 12:28

Vendelina jr. je napisal/a:

Skratka, ena pohvala več na dan, to bo vsakomur koristilo.Vendelina jr.

 

RES JE!! :) Ker imamo te vzorce zagamano vsidrane (za Slovence je kozarec vedno pol prazen in uspeh je vedno napoved poloma), je treba na začetku mal volje in magari opomnik, počasi počasi pa preide to v kri!

If they don't have chocolate in heaven, I'm not going! http://easypika.typepad.com/

13. dec 2009 15:07

No, sama imam še vedno (sicer vedno manj, po pravici povedano) največ težav s tem, da pohvalim sama sebe, da se mi zdi, da sem nekaj dobro naredila, skritizirati se znam v nulo, večinoma čisto neupravičeno. Pa tudi s tem, da sem začela verjeti, da so tisti, ki me pohvalijo, iskreni, sem imela velike težave. Zdaj pa tako po Vendelinino se pohvalim vsaj enkrat na dan in to na glas, da slišim. Ravno tako ne skoparim s pohvalo drugih, otroška duša je zato zelo odprta. Seveda ne pomeni to, da kritiziram ne, ampak se pa skušam postaviti v vlogo kritiziranega in ugotoviti, kako bi ravnala jaz. Tako pohvala kot kritika sta potrebni. Loni Makaroni

13. dec 2009 17:09

Hvalit samega sebe kar tako v tri dni je meni malo mimo. Pohvaliti druge ja, to pa je kul je pa vse odvisno od situacije- če je vredno hvale , hvali, če pa je vredno graje pa pač grajaj. Jaz tukaj sploh ne vidim problema. Niti ni to neka ne vem kako slovenska navada za katero bi se radi skrili nekateri. LP hedonist

13. dec 2009 17:25

Loni je napisal/a:

Tako pohvala kot kritika sta potrebni. Loni Makaroni

Bravo. Če se potrudiš, sta le ti tudi večinoma ali skoraj vedno konstruktivni. Prav gotovo pa nikomur ni prav povšeči, če se nekoga le preveč hvali ali graja. Sebe ali druge.

strippy

13. dec 2009 18:27

Hedonist, a res ne vidiš ali pa nočeš videti? Never mind. Vendelina jr.

13. dec 2009 18:54

Meni se zdi večji problem v tem, da Slovenci in marsikateri narodi ne znajo lepo sprejeti pohvale. Meni je trajalo kar precej časa, preden mi je uspelo na lepo besedo in pohvalo odgovoriti: Hvala, me veseli, da ti je všeč.

Hvala samega sebe kar tako povprek in kar naprej je, sem opazila, pri nekaterih samo krinka premalo samozavesti.

Sama sebe pohvalim bolj na področju hobijev, kamor spada kuhanje, poslovno pa na resume napišem vse poklicne dosežke, če že izščem službo. Drugače so mi vse nagrade in nazivi nepomembni, ker pač samo opravljam svoje delo.

Vanja