Majhne radosti

14. apr 2010 6:50

Nasa edina prazna gnezdilnica je dobila nove stanovalce: http://www.ptice.si/index.php?option=com_wines&fu Tako sem vesela! In tako bom spet opazovala novi par, namesto da bi brisala prah Smrdokavra se je je tudi ze vrnila domov v svojo hisko, v ostalih pa so stalni stanovalci: plavcek in sinice. Pa naj kdo rece da nimam srece s pernatimi prijatelji... lp

14. apr 2010 11:48

Srečnica, mi smo imeli smrdokavro le enkrat na 2-dnevnem obisku, pa smo vso poslikali! Sicer pa imamo v gnezdilnicah siničke, mislim da nekje visoko v borovcu tudi kose. Moram pa povedati, da imamo letos na vrtu dva kosa pedra! Dva rumenokljunca se sprehajata naokoli, skoraj držeč za perutničke, vsa ljubeča! Da dol padeš. Lisa

14. apr 2010 13:03

Sem vesela tudi jaz. Vrane so nekako poniknile in spet se sliši ptičje žvrgolenje.. Siceršnje današnje majhne radosti: ne boli me križ... zaenkrat dohitevamo urnik... kosilo je nared.. otroci imajo nepremočljivo obutev.. teveja še nisem vklopila.. v avtu je bencina do vrha.. obrvi imam populjene... nohte nalakirane.. izpisek iz banke je ugoden... čevlji zloščeni.. teren čaka name... in sonce sije (pustimo zemljepisne širine in dolžine).. japaja

14. apr 2010 20:11

Tole mi je pa všeč.To so res majhne radosti. Mene pa presneto boli križ.Pa bo bolje, vem. Časa imam dovolj. Pripravljam se na pot. Veselim se, da bom po več letih videla svojega sina in njegovo družino v živo in ne samo v video povezavah. Sonce sije v moji duši. Rada imam življenje. naor

14. apr 2010 20:55

Sam o tistih vratih ( ko se ena zaprejo, se ti druga odprejo ), to je sicer res, le paziti je treba, da te una, ko se za tabo zapirajo, ne lopnejo po riti, pa da te una druga, ki se pred tabo odpirajo, ne lopnejo po nosu.

Take majhne hudobije me razveselijo ( pa žal ne zadolgo, pa jih moram nenehno ponavljat ).

ežoj

15. apr 2010 9:32

Majhne radosti! Vesela sem, da mi po enem mesecu ne kaplja iz nosa! Pri kašljanju me ne zboli v prsnem košu! Stanje se izboljšuje. Pa sonček je posijal, pa petek se bliža, pa prazniki bodo kmalu tu, pa .... Vse to me navdaja z veseljem! LP rolada Sporočilo je spremenil(a) rolada dne 15. 2010 09:32

15. apr 2010 22:50

Danesje bila pomlad pomlad. Špalir rumene, bele, roza, nežno zelene.. japaja

19. apr 2010 17:24

Evo majhno radost, uspela mi je slikica. sara Sporočilo je spremenil(a) sara.vidmar dne 19. 2010 17:25

21. apr 2010 10:21

Veselim se, da kljub temu, da nisem več rosno mlada ,uživam v petju ptičk okrog hiše, uživam v vseh teh prekrasnih barvah rož, cvetočih slivah, jablanah češnjah in breskvah , grejem se na toplem (ne vročem) soncu, skratka pustim se razvajati naravi. Poleg polnjenja "akumulatorjev" duše, mi narava nudi še regrat, koprive, čemaž, šparglje, če bi imela več potrpljenja ,verjetno še gobe. Ampak dovolj je za občutek sreče, pa naj kdo reče, da nam ni lepo, samo gledati je treba. vikica Sporočilo je spremenil(a) vikica dne 27. 2010 09:22

6. jan 2013 16:18

Med prazniki mi je v hudem mrazu počila guma na avtu. V avtu sem imela majhne otroke. Nikakor nisem našla, kje naj bi bilo spravljeno orodje za menjavo gume (na prejšnjem avtu sem gume vedno menjala sama, a tega še nimam dolgo). Po nekaj minutah se je nabralo kar nekaj ljudi, ki so prebrskali avto in prišli do ugotovitve, da je prejšnji lastnik orodje 'pozabil' pri sebi. Ob tem prevzemam krivdo, da sem se zanesla na njegove besede, da je orodje pod voznikovim sedežem in tega nikdar nisem preverila. 

Mož, oče, brat, sestra, soseda... nihče ni bil dosegljiv na telefon, da bi pripeljal moj kovček z rezervnim orodjem. Kot zakleto.

Ker nihče od mimoidočih ni imel ključa, s katerim bi odvili vijak v prtljažniku in tako prišli do rezervne gume, je trajalo več kot uro, da smo prišli do njega. Pri tem smo vpletli celo ulico (bilo je res kot zakleto, prav nihče ni imel pravega ključa - en ga je posodil, drugi je kovček ravno prejšnji teden posodil sinu...). A vsak se je toplo oblekel in prišel ven, da bi sodeloval. Lahko bi preprosto rekli: nimam, in zaprli vrata.

Kar me je presenetilo, je dobra volja, s katero so se moški gnetli okrog avta in organizirali akcijo iskanja orodja po hišah. Veliko je bilo smeha, kljub mrazu in neuspehu. Neka gospa je otroke povabila v svojo hišo na čaj in piškote. Potem je postregla še meni in ostalim.

Na koncu je neka gospa priklicala moža, ki se je spravil iz tople postelje in pripeljal do nas, zatem pa ob ugotovitvi, da je prinesel napačen ključ, med smehom ponovno sedel v avto in šel domov po pravega. Potem je bila guma v nekaj minutah zamenjana .

Ob vseh pritožbah, kam gre naša kultura, kje se smisel za sočloveka, dobrota... nikogar nisem prosila za pomoč. In vendar so vsi pomagali. Zato jaz še kar verjamem, da je svet dober. Da so ljudje dobri. In moji otroci, ki tolikokrat slišijo o tujcih, ki jim ne smejo zaupati, so dobili pomembno lekcijo.

tulka