Delo v tujini

Atina je napisal/a:

Nisem brala vsega, ker me je po nekaj odgovorih minilo ... Sem hčerka zdomca. Povedala bom naslednja dejstva: očeta sem videvala samo za vikende in dopuste vse zadeve v šoli, zdravniki ipd., kar se otrok tiče, je reševala mama, h kateri smo se tudi pogosteje zatekali naporna so bila slovesa vsako nedeljo popoldan in potočenih je bilo nekaj solzic redke nedelje so bile umirjene, družinske, vedno je bilo prisotno gledanje na uro, pakiranje potovalke, večno neko hitenje ... nikoli oz. redko se je udeleževal nastopov v vrtcu, šoli ... (saj se ni mogel) za razna dela okoli hiše in v vinogradu je imel na voljo samo soboto (kar je bilo težko, če je recimo deževalo) zadeve so se izboljšale, ko si je 'zrihtal' boljši delovnik (delal 9 dni, v torek ali sredo ponoči prišel domov in ostal do nedelje) Ne vem sicer, kako bo to potekalo pri vas, dala sem samo nekaj iztočnic za razmislek. Atina

Joj Atina so mi kar solzice pritekle, ko sem to prebrala... Začetnica

klepica menda si pa ja ne delaš utvar,da si enakovredna bavarcem.tudi tvoji otroci bojo vedno ostali tujci v tuji deželi.pa lep pozdrav. hmm Sporočilo je spremenil(a) WRAN51 dne 18. mar 2009 15:09:54

Strinjam se z Vanjo, ki se ne strinja z WRAN51 in dodajam, da je bolj hudo, ko vsakic, ko prides na obisk v rodno dezelo moras ugotoviti, da si tudi "doma" vedno bolj tuj. Zivim ze 20 let v tujini. A, se nekaj, sem cisto nova in vse lepo pozdravljam, ze nekaj mesecev spremljam Kulinariko in enostavno ne morem vec brez vas. Super ste. Vsak po svoje. To s sumniki bom pa tudi spremenila. etoile Sporočilo je spremenil(a) etoile dne 18. mar 2009 16:08:16 Sporočilo je spremenil(a) etoile dne 18. mar 2009 16:54:06

Izkušenj z delom v tujini nimam, imam pa nekaj sorodnikov, ki so odšli za par let in se niso nikoli več vrnili - zakaj, vedo le oni .

Me je pa precej zmotilo tisto o rimljankini in Vendelinini kulinariki - mislim, da je kulinarika od vseh in od vsakega zase. Ne ena in ne druga nikakor ne rabita nobenega zagovornika in niti ni to moj namen. Rimljankino delo dojemam kot nekaj zahtevnega, nekaj kar zahteva trezno presojo o tem,  kdaj je potrebno kakšno debato presekat. Vendy mi pa s svojim pisanjem včasih požene pritisk pod nebo (ja Vendy, vem, da je visok pritisk nevarna zadeva)  in se nikakor ne strinjam vselej z njo, po drugi strani se pa lahko človek iz njenega pisanja veliko nauči (včasih je treba kakšno zadevo prebrati dvakrat ali trikrat). Je pa verjetno res, da se lahko marsičesa naučimo predvsem tisti, ki nismo neposredno vpleteni v teme, na katere odgovarja in ki nemalokrat razburkajo kulinariko.

To je samo moje skromno mnenje.

 

Tebi, katkanicki, pa želim, da bi z možem dobro pretehtala argumente za in proti in poiskala pravo pot iz trenutne situacije.

 

 

Lep dan vsem skupaj

rrr

rrr, ti si eno dobrovoljno , ko bi le (mi) vsi pisanje vsakogar (lahko) tako razumeli.

A je tako, da včasih v nastavljenem ogledalu ne vidiš podobe, ki bi jo želel, to si je pa najtežje priznati.

Pa ogledalo ima tudi včasih kako packo na sebi, jasno,  , ampak kdo je pa brez napak?

 

Mamamia

mamamia

Dragi Wran51 le ti veš zakaj uporabljaš W, da bi te Nemci pravilno prebrali. Nikoli ne bom Bavarka in se niti ne trudim, da bi bila. Ravno tako so moji otroci kar Evropejci, ki imajo slovenske korenine in odraščajo v Nemčiji. Priznam, ko smo odhajali me je bilo strah, kako nas bodo Nemci le sprejeli, nas iz vzhodne Evrope, ko sem v Sloveniji pogosto doživela kako z viška gledajo(te) na vse prišleke z Juga. V vsem tem času nisem imela še nikjer občutka, da sem vredna manj ali da jim nisem enaka. Pomembno se mi zdi, da se človek nauči jezika države, sprejme določene navade (pač ne kosimo trave ob nedeljah) in to je to. Pa ne bi preveč pisala - tisti, ki svoj nos le redko pomolijo izza ognjišča, bodo pač največ vedeli, a ne. Jaz sem dala pač katkanicki svoje mnenje in želela pomagati. In hvala Vanji v ZDA in etoile za podporo. Klepica Klepica

Draga katkanicka, tako bom rekla: po mojem mnenju je vsak svoje srece kovac, pa ni vazno, kje zivi. Z dobro voljo se tudi v tujini da napraviti pravi domek. Treba se je malo prilagoditi, ne stalno primerjati - v javnosti - razlike med narodi, jezik je zelo pomemben, sploh za urejanje formalnosti, enostavno je treba vedeti, kaj hoces, zakaj si zapustil domovino...Poznam dokaj veliko izseljencev, ki si sami zelo grenijo zivljenje. Pa se nekaj: glavno je, da ostanes zvest samemu sebi, selitev v tujino ni izdaja porekla, sama sem bila ze soocena s tem predsodkom. Prakticno je, ce lahko kombiniras : sama dokaj redno spremljam kulinariko, kjer sem nasla ze veliko idej za moje goste, ki so slovensko kuhinjo zelo pohvalili. Mmmm, tudi en pametno sestavljen mednarodni jedilnik je pravi uzitek.... Vzamita si cas in v miru premislita.... etoile

Pa ne bi preveč pisala - tisti, ki svoj nos le redko pomolijo izza ognjišča, bodo pač največ vedeli, a ne. Zanimiva trditev.Pa lep pozdrav. hmm

WRAN51 je napisal/a:

klepica menda si pa ja ne delaš utvar,da si enakovredna bavarcem.tudi tvoji otroci bojo vedno ostali tujci v tuji deželi.pa lep pozdrav.[pingvin] hmm Sporočilo je spremenil(a) WRAN51 dne 18. mar 2009 15:09:54

Hm, WRAN, niso vsi ljudje v širnem svetu podobni nam "Slovenceljnem" ki ne damo možnosti drugim kulturam in ljudem ter jih gledamo zviška ter so za nas neenakovredni ...ali po domače kar "Bosanci ( ne glede na to ali so iz HR, Bosne, Srbije Makedonije, Turčije...itd), sicer se oddaljujem od teme ampak mimo tvojega prispevka pač ne morem...Predvsem zato ker tvoja dva stavka zelo dobro povesta vse o slovenski realnosti. Žalostno. Escada

Katkanicki, glej. Lepo je doma, lepo v tujini. Kakor si kje narediš, kako je vsak posameznik sprejemljiv in prilagodljiv.

Z možem dobro premislita in se odločita, kaj in kako. Če gre samo mož, bo vsaj na začetku zate zelo težko, pa tudi njemu ne bo lahko. Ampak, kjer je volja, se vedno najde pot.

Tudi mož od moje prijateljice je šel na delo v Nemčijo, ker enostavno ni bilo dela zanj v Sloveniji in so težko živeli. Našel je dobro službo, stanovanjce...sedaj je že 7 let v Nemčiji in pravi, da bo verjetno do penzije, ker ima dobro delo, zasluži dobro in pomaga celi družini. To pomeni, da ne samo ženi in otrokom, pač pa tudi mami in očetu, ki živita čisto v drugem kraju. Sedaj se še njegov najstarejši sin pakira in to v Italijo.

Njegova žena tudi dela, v Soveniji in pravi, da je bilo v začetku res hudo, danes pa si ne predstavlja, da bi mož doma delal za 600€, ker enostavno ne bi preživeli.

Etoile je lepo napisala, da je vsak svoje sreče kovač. Naš star pregovor pa pravi, kako si boš postlal, tako boš spal. če bi jaz bila mlajša, bi se še včeraj spakirala in odšla, ne danes. Zakaj? To je pa moja stvar.

Aja, še nekaj. Moja prijateljica ima kar nekaj takih prijateljev, ki jih je odpikala, ker so stalno govorili, da naj pusti moža, ker se po Nemčiji ku... Namesto pomoči in spodbudne besede je dobila take pod nos. Pa je naredila konec z njimi in našla nove prijatelje. Tako da boš pripravljena. Nevoščljivost je pač pri nas nekaj najbolj groznega in to  še od ljudi, ki še niso niti videli sosednje države, kaj šele kaj drugega.

Sama imam sorodnike raztepene po vsej zemeljski obli. Najbližji so v Avstriji in Srbiji, potem Nemčiji in Švedski, pa Kanadi in Ameriki, v Braziliji in Avstraliji. Doma nas je bolj malo, pa mi skup držimo in jih podpiramo. Zato vem, kaj pišem.

Vse pa ostane vam, doma, da razčistite kaj in kako in se odločite. Pa dosti sreče vam želim.

Kyara