Po mojem se bistvo skriva v tistem, kar je napisala MImika - da se mora(ta) mati/oče v prvi vrsti pogovoriti sama s seboj... t.j. razčistit pri sebi, kako bosta vzgajala otroke, kje bosta popuščala in o čem se z otroki ne bosta pogajala - tudi za ceno solz in kakšne zoprne situacije, ki jo rodi otroška trma, ne.
Meni so blizu tiste razlage otrokovega vedenja, obnašanja... najsi gre za spanje, hranjenje, obnašanje, trmo, puberteto ... ki osnove vidijo v obnašanju oz. odnosu staršev do določenega vprašanja. Pri svojih dveh sem izhajala iz tega, da če bom otroku jaz s svojim vedenjem dala jasno vedeti, kaj pričakujem, če bo vedel, da zvečer po odhodu v posteljo ni igračkanja, petkratnih odhodov na stranišče, pogovarjanja, pokrivanja, prinašanja pijače v posteljo.... če bo videl, da dretje, trmanje, klicanje... ne zaleže, bo, če bo začel, tudi kmalu odnehal.
S sinom nikoli nisem imela težav, hči, ravno je dopolnila tri leta, je pred kakšnega pol leta poskusila. Nekako po poletnih počitnicah, ko je ponovno začela hoditi v vrtec, kar naenkrat ni več zaspala ob običajni uri. Pa ne bi bila pokrita, pa ne bi imela pravljice, pa bi šla še enkrat lulat, pa je žejna, pa naj ji prinesem drugo igračko, pa da mi mora nekaj povedat... Prvi večer, ko se je to zgodilo, nisem bila pripravljena in sem seveda šla najmanj desetkrat v njeno sobo, ko me je poklicala... Trajalo je več kot dve uri, da je zaspala. Naslednji dan se je zgodba ponovila, ampak meni je na srečo kliknilo, da če bom preveč popustljiva, se lahko kar poslovim od utečene navade mirnega odhoda v posteljo. Tretji prihod v hčerino sobo je bil tisti večer zadnji - lepo a odločno sem ji povedala, da je čas za spanje, ker je že večerjala, pila, si umila zobke, bila na stranišču, poslušala pravljico, ima igračko... nocoj/ t.j. ta večer ne bom več prišla k njej v sobo, ker mora zaspati, da bo šla jutri lahko v vrtec in ker moram tudi jaz počivat, ker grem naslednji dan v službo. Seveda me je poskušala priklicati, najprej z "mami" pa je bil odgovor iz dnevne sobe, "zaspi miška, lahko noč" in tako nekajkrat... Ko je ugotovila, da se mami ne odziva je poskusila s "tati", ko to ni zaleglo, je postala jokava, cmerava, stopnjevalo se je z dretjem in ihto... odgovor je bil, "pridem, ko se umiriš in nehaš jokat". Ko je nehala, sem šla k njej z robčkom, ji obrisalan solzice, nos, in ji še enkrat povedala, da je čas za spanje. Poslovila sem se v manj kot minuti, z besedami da jo imam rada in ji voščila lahko noč. V naslednjih desetih minutah je spala.
Še par dni je potem poskušala, jaz pravim da smo se šli igrico "kdo bo bolj trmast"... moj mož pa pravi "tamala nima sreče" ... nakar smo se hitro vrnili v utečeno.
Lahko nekdo reče, da imam srečo in prilagodljiva otroka, lahko kdo drug misli, da sem trdosrčna... dopuščam vse te možnosti, kot tudi sprejemam, da smo starši različni. Kar nekaj kolegic imam, ki imajo težave, ker jim otroci nočejo zvečer zaspat, hodijo z njimi spat in se nato po prstih plazijo iz otroških sob...ali pa že zelo veliki otroci nočejo v svojo sobo, ker so od malega navajeni spati v postelji staršev, pa eno imam tudi tako, h kateri dva otroka vsako noč prideta sredi noči ... Zvečine priznavajo, da so otroke same na to navadile, da jim je danes moteče, pa nimajo moči /volje/ te prakse prekinit. Vsakdo ve zase - pri nas spimo, se pa radi med vikendom pocrkljamo - otroka vesta, da če je zunaj dan, mami in tati pa še v postelji, pomeni, da ne gresta v službo in je časa za crkljanje, žgečkanje, skrivanje pod odejo, obmetavanje z okrasnimi blazinami,... Takrat so vrata najine spalnice odprta, nedeljski zajtrk pa nemalokrat na mizi šele sredi dopoldneva
Irena
tulka
Harmonika - po moje si bistvo zapisala z zadnjo besedo - baby izsiljuje. Moj starejši sin je imel eno obdobje, ko ga je tudi pogosto "bolel trebušček". Enkrat ga je namreč res in ker je v šoli imel drisko, smo ga vzeli prej domov. Pa je brihta mala ugotovil, da mu je bolj fajn doma kot v šoli, da ima doma risanke pa računalnik in da je seveda boleč trebušček fajn izgovor. če se ti ne da bit v šoli. In so se zgostili pozivi iz šole, da se fant slabo počuti, jaz sem letela po njega, pol je bil pa doma v pol ure zdrav. Ko mi je kliknilo, da me okoli prinaša (priznam, je bilo kar nekaj predčasnih odhodov domov), sem mu pa enkrat doma šolo naredila - sem rekla, ok, treba je videt, kaj je s tem trebuščkom, bova danes na dietni hrani (prežganka, nesladkan čaj), pa počival boš, nič televizije in računalnika, jutri greva pa k zdravniku, da vidijo, kaj ti je. Zvečer je vpil iz wc-ja da nima več driske, pa če lahko večerja kaj konkretnega, ker je lačen. NIsem se dala, dobil je rižolino na vodi, drugo jutro je bil "čisto zdrav" , tako da sva zdravnika izpustila, driske v šoli in slabo počutje v šoli so se pa čudežno nehali...
Irena
