Kar tako, v razmislek

Sporočilo te zgodbe od siničke je še posebno trd oreh. Ves čas nekaj prelagamo na jutri, ali pa hranimo za jutri. Vendar sedaj, ko sem že preko šestdeset, in ko je postalo živeljne bolj dokončno -- za razliko pred petdesetimi, ko se ti je zdelo življeje neskončno -- je treba opraviti z vso neptrebno kramo preteklosti in misliti samo na sedaj in si obogatiti sedanji trenutek, ob tem pa pomagati drugim kolikor se da.

Ja, če se preguraš do šestdeset, imaš upanje, da ti v najboljšem primeru ostane še 40 let. Ko si pri tridesetih, pa imaš še vse življenje pred seboj. Ampak... življenje je nepredvidljivo in nikoli zares ne veš, če boš štirideset, petdeset, osemdeset. Torej moraš živeti vsak dan kot da je to tvoj zadnji dan. Lahko napisati, precej težje pa storiti. Sama se kar trudim, da si naredim vsak dan lep.In se učim, vedno več. Tudi na teh straneh je veliko lepih misli, ki jih je treba predelati in  predvsem živeti.

Se pa vidi, da prihaja Dan mrtvih, ko se nehote soočamo s svojo minljivostjo. 

naor, tudi na Dan mrtvih ni nujno, da gre le za misli o minljivosti, moj sin je rojen 1. novembra ...

Potem pa kar zdajle, takoj, da ne pozabim, čestitke obema. Življenje vedno zmaga.

Hvala, hvala.

Ko sem rodila, je en naš dober znanec, vedno poln črnega humorja, možu za sina čestital z besedami: Ti imaš pa res, srečo, na Dan mrtvih si dobil živega otroka ...

Pa da ostanem pri temi:

Jaz včasih rada preberem kakšne misli ali kratke zgodbe, ki nekaj sporočajo. Se včasih zamislim nad katero od njih,nad enimi bolj nad drugimi manj, kakor se mi pač katera zdi. In veliko, kot razne misli in reke ter pregovore, si jih zapišem oziroma shranjujem in včasih to potem prebiram.

Življenje se ne meri z številom dihov, temveč s številom trenutkov, ki so nam vzeli dah.

Vendelina jr.... you read my mind ;) ko sm očetu delala darilo za rojstni dan sem to gor napisala :)

Tole mi je pa všeč. Se mi zdi, da lažje prešteješ trenutke, ki so nam vzeli dih kot one druge.

Pa še ena od Marka Twaina: " Kindness is the language which the deaf can hear and the blind can see. "

Mene pa še vedno prevrže Gabriel Garcia Marquez: Nihče si ne zasluži tvojih solz; tisti pa, ki si jih zasluži, te nikdar ne bo spravil v jok. (Nobody deserves your tears, who deservs them will never make you cry).

No, pa še kakšen rek se najde, itak, Khali Džibran in njegova: Ker ne veš, kaj preži nate jutri, se potrudi, da boš srečen nocoj; vzemi majoliko  vina, sedi v lunin svit in uživaj, misleč, da te bo luna jutri morda iskala zaman ...

Sem imela že lepše dni, tudi v takem turobnem novembru kot je zdaj.

Morda je ta pomota posledica želje, da dnevi, kot so se zdogajali v minulih 14 dnevih, čim prej minejo ...