27. okt 2008 10:31
| hedonist je napisal/a: |
| Draga resica, ja prav ugotavljaš , mladi morajo živeti sami zase. To pomeni, da so stran vsaj toliko da tašča ne more sdo njih v copatah. Sicer je stvar taka kot jo čutiš sedaj na lstni koži. Sej tašča ne želi tebi in tvojim nič slabega. Nasprotno, v svoji prevelliki vnemi , da vam pomaga predvsem pa v borbi , da ostane še naprej pomembna in nepogrešljiva v očeh tvojega moža, postaja vse bolj tečna in nadležna. V tebi pa potihem vre in bo vrelo vse dokler ne bo prišlo do usodnih korakov. Tako to je in verjemi, da, tudi ti boš nekoč takšna. Neizpodbitno. In tudi ti boš takrat mislila. da delaš, v dobro svojega roda. Torej ti preostane dvoje: ali potrpiš in vzameš stvari za dobro ali pa zaživiš z svojo družinico življenje nekje drugje. Odločitev je na tebi ! LP hedonist |
Večinoma drži.
A moja izkušnja kaže, da gre tudi drugače. Že 25 let živim v isti hiši kot moževi starši (tast je sicer že umrl) in tudi družina moževe sestre. In funkcioniramo brez večjih težav. Toda za to je potrebne nekaj strpnosti in pripravljenosti na kompromise, predvsem pa vnaprejšenj dogovor in spoštovanje dogovorjenih pravil.
Pri nas je tako: skupna hiša, ločena stanovanja, ločeni števci za elektriko in od začetka vsak svoj telefon. Le centralno in vodo imamo skupno, dogovorjen je pa način obračuna. Pred vhodom en k drugemu si na vrata trkamo ali zvonimo. Pravilo je postavil moj tast in niti enkrat samkrat se ni zgodilo, da bi vstopil k nam, ne da bi prej potrkal ali pozvonil na vrata našega stanovanja. Čeprav sem jaz prišel v njegovo hišo.
Za vsa dela okoli hiše se dva krat letno dogovorimo: kaj bomo naredili, kdo prevzame kakšne obveznosti, pogovorimo se o plačilu.
Kaj in kako ima kdo v stanovanju, drugega nič ne briga. Če je tašča kdaj kaj pripomnila, sem ji pač rekla, da je to njeno mnenje, stanovanje pa moje, je rekla, da imam prav in je bil mir. In vedno smo upoštevali, da lahko vsak vsakemu rečemo vse, a tudi prenesti tisto, kar drugi rečejo nam. Enako pravilo za vse. In nikdar ni delala razkike med mano in njeno hčerko, ali med sinom in zetom.
In najbolj pomembno: s tastom se nikdar nista vtikala v naše zasebno življenje. Sta sicer kdaj kaj pripomnila, a nikoli s slabo mislijo, in nikdar nista pričakovala, da bi njuna morala obveljati.
Glede vnukov: nikdar jih nista razvajala (razen z neverjetno mero ljubezni in predanosti) in nikdar ravnala drugače, kot smo se dogovorili, nikdar jim nista popuščala. Več reda in discipline so imeli vsi štrije otroci pri njiju kot pri nas starših...In če povem, da sta od malega imela otroke pri sebi na morju tudi po tri, štiri mesece na leto (najprej enega, pa dva, pa po štirih letih tri in potem vse štiri, v razponu starosti od enega leta do sedem let), sem verejtno povedala dovolj.
Nam je zneslo, četudi je tašča v copatih hodila k nam. Ne rečem, da se kdaj ni nabralo in je bil tudi kak povišan glas, a smo se vedno vse pogovorili in dogovorili, nikdar nismo problemov pometali pod preprogo in jih začeli reševati šele takrat, ko smo se že vsi spotikali ob njih. Ne, zadeve smo reševali takoj.
In zato še dan današnji ob sobotah in nedelja z veseljem spijem kavo z mojo taščo, v šižami in copatih, ker pač takšna lahko grem k njej. In jo od poroke dalje kličem mama (mojo mamo pa mami).
Mamamia
mamamia
http://digiskopija.si/slo/digiskopija/fotke/tascica
