Iskanje karotenoidov v bananah v zgornjih navedkih me močno spominja na nalepke na rastlinskih oljih "Ne vsebuje holesterola" (mislim, da so to nalepko kot zavajajočo pred časom tudi prepovedali). Karotenoidi so namreč rastlinska barvila, ki jih je smiselno iskati kar po barvni kodi - živila, ki jih vsebujejo, so tipično živo oranžne, rumene, rdeče barve, seveda pa tudi zelene, kadar barvo karotenov prekrije klorofil. Banane so sicer odličen vir kalorij in vlaknin, vsebujejo tudi zmerno količino kalija, vitamina C in B6, ostalih mikrohranil pa le nekaj odstotkov priporočene dnevne količine; in za to, da mi je jasno, da mi ne bodo kaj dosti pomagale pri preprečevanju nočne slepote, je dovolj, da jih pogledam, ni treba, da grem gledat v tabelo prehranskih vrednosti živil.
Drugič: ne vem, ali ste že kdaj slišali zgodbo, kako je ugledni znanstvenik Herbert McLean Evans (med drugim je izoliral rastni hormon iz sprednjega režnja hipofize, zanimivo in seveda precej manj ugledno je dejstvo, da je bil eden od founding fathers evgeničnega gibanja) leta 1918 naštel 48 kromosomov v celici človeka (prej so menili, da jih je mnogo več); s tem se je ujemala ugotovitev Theophilusa Painterja, ki je leta 1921 naštel polovico tega števila, torej 24, v spermiju; še leta in leta je veljalo, da sestavlja človeški kariotip 48 kromosomov, kar se je prepisovalo in navajalo v vseh člankih, dokler ni Joe Hin Tjio leta 1955 uporabil boljšega mikroskopa in naštel 46 kromosomov; ko so preverjali vzorce od prej, so povsod našteli 46 in ne 48 kromosomov. Podobna zgodba se vleče v zvezi s kopico člankov o padcu števila spermijev pri moških v zadnje pol stoletja (in so med vzroke naštevali vse živo, od kemičnih polutantov prek ozkih spodnjic do popularne ameriške oranžade Mountain Dew), ki so bili nekaj let kasneje praktično vsi po vrsti ovrženi z metodološkega stališča, kljub temu pa se ta "resnica" vleče kot kurja čreva skozi znanstvene in manj znanstvene časopise, od naravoslovnih do družboslovnih (in jo na primer čisto resno navaja eden od naših znanih pravnikov in publicistov kot temeljni dokaz za zgodbice o feminizaciji moških v Sloveniji); da o tretji podobni zgodbi, nategu o globalnem segrevanju, niti ne govorimo.
Takih zgodb je še cel kup; skupni imenovalec, ki ga skoraj vedno najdemo v ozadju, je deficit znanstvene metode z nerazumevanjem osnovnih statističnih pojmov kot vodečim simptomom. Zgodbico o železu v špinači je omenila že Vanja, prav zdajle imamo priliko, da spremljamo bombastično poročanje medijev iz Fukušime, kjer se novičkarji (v glavnem honorarci, ki prepisujejo iz newsdeskov velikih agencij) ne potrudijo niti toliko, da bi razlikovali med miliSievertom ali mikroSievertom. Vse to je dovolj, da vzamemo take navedke z rezervo in kancem zdrave pameti; kadar nam hoče kdo na ta račun kaj prodati, pa še posebej.
lp, proxima
rimljanka 
Takosi iz vlečenega testa – s trgano govedino, salso in pico de gallo