Kako se počutite ve punce

Visage je napisal/a:

Joj kok ste fajn punce, ..no saj tečem cca 2 krat tedensko po 3,5 km in je res, da si čisto prerojen, ampak jaz ne vem kako naj povem svojo situacijo..delovne dobe imam priblizno 3 leta in pol..pol veste kako sem se pri bolj mladih , ampak meni je bilo grozno na zacetku, ko sem imela samo 21 dni prosto..halo v celem letu, pa vsak dan ob 6.00 auf..ne nooo..nocna mora..ampak sem se navadila. No, še vedno imam obdobja, ko se sprasujem kdo si je vse to izmislil..ampak grem rada delat...samo ne vem no..vedno recem zvecer, da bom pa jutri vstala prej- pa se to redko zgodi, pa rečem da bom manj jedla,pa se to tud e zgodi..vcasih sem skos telovadila pa vse..zdej pa ful mal..in to zato, ker sem skos brez energije, brez volje..grozn se pocutim res.Upam,da mi bo kdaj boljse..sam je res mucno no Visage

Te čist zastopim. Pa nobenga casa v zivljenju več zase (mislim Zase - ZASE) - če je normalno ob 4h domov, do petih poskusiš skuhat (če greš v trgovino se to še podaljša), poješ, po jedi si prijetno utrujen in ko prideš k sebi in pospraviš za sabo je ura 6 (ali 7 če si bil v trgovini). Kaj je še po stanovanju za naresti, pa dnevnik, pa je že večer (8). Če greš pa še na kakšno pijačo s prijateljem v mesto (sej je človek navsezadnje socialno bitje in ne moreš 5 dni imet pretrgane stike z ljudmi, ki so ti pravi prijatelji in ne sodelavci s katerimi moraš biti cel dan) je pa po vrnitvi že počasi čas za it spat, ker se vstane okol šestih, da prideš sploh čimprej v službo da lahko čimprej greš iz nje. Ob takem tipičnem delavniku ti ne ostane kaj dosti časa niti za kako stvar, ki si jo včasih rad počel in ti je bogatila življenje (branje, film na primer). Si ne predstavljam kako je z ljudmi ki imajo otroke. To da so to drugačni ljudje sem skorej prepričan, samo oni majo pa potem krizo ko otroci (njihov smisel življenja) grejo, jaz jo imam pa zdej. Mene preveč stvari zanima (nekatere me tudi morajo zanimati da lahko dobro delam in so odvisno izključno od mojega osebnega angažmaja in raziskovanja) in te stvari mi tudi dajejo zagon in smisel v življenju posvečati pa se jim ne morem in me to dejstvo še dodatno utruja. Telesna aktivnost me ni nikdar veselila ali zanimala in ni izhod iz tovrstnih težav (težav z debelostjo nimam, imam dober metabolizem kljub ničnem gibanju, pa tudi vse življenjske funkcije dobro opravljam hvalalepa). Tudi sam ne vidim po 6 letih dela kaj dosti perspektive, da bi bilo lahko kaj bolje, upam pa da se sčasoma utrdim, mogoče se mi bo pa mentalno dan podaljšal, ker zdaj mi prosti čas mine kot blisk, vikend pa se zdi da še hitreje. grunf

Sama se pa z zgoraj navedenim ne strinjam, vsaj ne v celoti. Za vse se najde čas, samo zorganizirati se je treba. Delam tako, da kosilo pripravim vnaprej, v trgovino hodim enkrat na teden, vmes samo po malenkosti, na tržnico po sadje in zelenjavo med malico, imam pač , pa sem v centru v službi. Vedno si najdem čas tako za rekreacijo kot za družabno življenje, še najraje pa vidim, če je oboje povezano. Pa še za otroke moje najboljše prijateljice, da jo malce razbremenim pri vsakdanjem stresu. Sva se ravno včeraj pogovarjali, kako je meni lahko, ker grem lahko "muvat" četudi zgleda nebo, kot da se bo ravno utrgalo, ona pa si z svema "prikolicama" tega enostavno ne more privoščiti.

Midva sva šla včeraj v večernih urah v največjem nalivu iz Ljubljane z destinacijo neznano, samo da se greva preluftat, na koncu sva pa sama samcata z vrha Grmade opazovala sončni zahod. Pa Šmarno sva imela praktično samo zase.

 

Loni Makaroni

Bom tudi jaz nekaj napisala, sem že zbrisala, ker je že malo preveč osebno, ampak bom vseeno, pa me skritizirajte, če čte. Z grunfom se v veliki večini strinjam. Loni, ti si itak fenomen , tvoj način življenja je zame "no go". Tu smo itak zaradi tega, ker nas druži kulinarika, na ostalih področjih ni treba, da se ujemamo, kajne? No, sama ne maram športa, seveda s tem ne mislim kolesa za v službo in nedeljskih kucljev - pač neko gibanje in rekreacija sigurno mora bit. Tudi dedcev, ki se bolj ukvarjajo s športom, se izogibam na dolge razdalje. Avta nimam, zato ne morem opraviti tedenskega nakupa, ker je to preveč za nosit po rokah, zato moram v trgovino vsak dan. Kuhat vnaprej ne morem, ker ves prosti čas porabim za študij. Frej sem torej ob 7 zvečer, pred menoj pa še ure in ure pred računalnikom. V tem kontekstu tudi družine ne vidim, vsaj še par let ne, potem bom pa itak prestara... katka http://katka-lopatka.moj-album.com/

katka,s va kot noč in dan. Vsakdo si pač najde ustrezen ritem in mu sledi, tako pač je.

Nisem pa na kulinariki samo zaradi kuharije, ampak sem tu našla nekaj zelo dobrih prijateljic, s katerimi se štekam 100 na uro, pa tudi niso "obsedene" v mojem smislu. Drugače sem pa tudi jaz rada posedam ob Ljubljanici, hodim po štacunah, skratka zganjam družabno rekreacijo, da ne bo kdo mislil, da živim samo za šport.

Vidim pa na sebi, koliko mi pomeni in da sem po nekaj dnevih slabega vremena že čisto blesava.

Saj bicikliranje v službo, hoja po stopnicah, prenašanje nakupovalnih vrečk,... so tudi razgibavanje.

 

Loni Makaroni

Ja, itak, sej veš, da si mi fajn katka http://katka-lopatka.moj-album.com/

saj če si ne bi bili tako različni, bi bilo vse skupaj en velik dolgčas.

 

Loni Makaroni

 Loni, sicer ne vem kje si se okužla z mojimi geni oziroma z "mevlami", ampak garantirano tudi z leti ne mine

kobra 1

kobra1, medve se morava pa definitivno dobiti na eni rekreacijski kavi. In resnično upam, da ne mine

Loni Makaroni

Ko sem prebrala tvoje, Katka, sem bila pa malo žalostna. Seveda vsak izbere svoj način življenja in iz izbranega naredi kar največ. Ampak življenje ni samo delo. In človek ni samo to kar dela. Kapitalizem je ureditev kot je. Verjamem da ne bo vsak posameznik šel delat revolucijo - ampak ali je tako življenje (6 dni na teden od zore do mraka, pa mogoče še v nedeljo malo) na dolgi rok še sploh kaj vredno? Nič otrok, nič družine, malo prijateljev, nekaj znancev? Saj dokler si mlad morda še je, ampak kaj tak človek vidi, ko se ozre nazaj pri 60? Super kariera, premoženje...in samota? Ne vzeti to kot kritiko, nikakor! Reči sem samo hotela, da si vzemi čas za ljubezen in otroke že malo prej, ko bo ŠE čas. Če lahko sedaj vse žrtvuješ za delo in študij, nekaj časa vse žrtvuj še zase, za primarne človeške potrebe. Na smrtni postelji še nobeden ni rekel "škoda da nisem bil več v službi in bolj garal", velikim pa je bilo žal, da si niso vzeli več časa za družino in prijatelje. Veliko uspeha pri študiju - sedaj bom še jaz držala pesti zate, da prej zaključiš! Lisa

Lisa, hvala za lepe besede. Res je, da sem si ta način življenja izbrala sama (pač "kariero") in se mi nekako zdi, kot da spim. In da sem bom že prebudila, ko bo čas za to. Prej pa na žalost ne bom mogla zaključiti, ker birokratski mlini počasi meljejo...recimo na odobritev teme čakaš pol leta, oddala še nisem, sem mislila, da bom pred prazniki, pa je mentor zginil na dopust. Pride sredi maja...Če bo po sreči, zadnji semester vpišem jeseni, potem pa je nadaljnji pogoj dve leti raziskovalnega dela. Žalostno pri tem je, da med službenim časom ne morem delati za študij, čeprav mi ga plačujejo (mladi raziskovalci to lahko delajo in tudi večina drugih je lahko delala med službo), ker sem na firmi (imamo cca 100 zaposlenih) edina s tem znanjem in posledično zelo obremenjena. Da naredim tekoče zadeve, sem sigurno v pisarni več kot 8 ur. Zaposlovanja novih kadrov ne načrtujejo, za primer naj navedem, da imajo sorodne firme zaposlenih okrog 10 ljudi za ta posel, jaz pa sem sama. Danes sem še posebno žalostna, saj sem slučajno slišala nadrejene, kako so grdo govorili o meni. In tudi večkrat sem že dobila na nos, kakšne bodo šele potem moje (dodatne) naloge, ko študij dokončam. Nekaterim mojim kolegom s faksa se je že tekom študija, ko smo delali izpite, v službi spreminjalo na bolje, dobili so povišico, postali vodje oddelkov, skratka napredovalo... Najraje bi vse skupaj pustila, vendar so mi plačali že 3 letnike, kar znese kar precej. Zdi se mi, da sem v začaranem krogu. katka http://katka-lopatka.moj-album.com/