29. november

na današnji dan smo praznovali dan republike- rojstvo naše nekdanje države. Na ta dan smo postajali pionirji.

kako se spominjate tega dne. Imate kaj nostalgije?

znanec mi je ravno včeraj pripovedoval, da je obiskal Jajce.Še vedno obstaja muzej zraven pa tisti prelepi slap?

m.schafe

29. nov 2007 11:26

Mi smo ponosni pionirji,...... hehe se še spomnim .... maserka

29. nov 2007 11:34

Danes, ko postajam pionir,

dajem častno pionirsko besedo, 

da se bom marljivo učil in delal...

 

Jaz znam to prisego še vedno na pamet. Čepico in rutico pa tudi še imam lepo spravljeno, skupaj s tisto plavo slikanico, ki mo jo dobili ob zaprisegi. Mami mi je oblekico zašila in sem z njo tako mahala po odru, da ko so me slikali ob prejemanju te modre knjigice, se vidijo samo moje bele žabice in krilce.

Meni navse ljub spomin. 

 

 

Loni Makaroni

29. nov 2007 11:38

m. schafe: mislim, da imava skupnega znanca, hihi..:)))))))

29. nov 2007 11:41

Drugovi i drugarice, samo provjeravam, dali ste na radnom mestu i slavite Dan republike! A krivi ste sami, da radite! Da ste očuvali bratstvo i jedinstvo, kako sam vas učio, danas i sutra bi bili lepo kod kuće ili na odmoru! TITO

29. nov 2007 11:42

In bi gledali "Nejoči Peter", ta je bil vedno takrat na sporedu. Loni Makaroni

29. nov 2007 11:58

Kdaj pa smo gledali Cvetje v jeseni? Ta je bil tudi neštetokrat na sporedu. K

29. nov 2007 12:05

Ja, tudi jaz še znam prisego, pa tudi rutica, kapica in pionirska knjižica so še spravljeni. Se spomnim kako sem bila ponosna-važna, ker sem tudi jaz postala pionirka, starša na proslavi pa sta kar cvetela, ko smo dajali zaobljubo. Potem pa so nas še pogostili s tortico in sokom. Mi je pa bila muka imeti krilo in žabice, ker obojega že takrat nisem imela rada oblečno. Hmm pa je "varno" pisati take stvari tukaj- Loni kaj če bi ti preverila kaj sedaj počnejo nočni ptiči. Da nas ne bo kakšen Janezk čez par let obtožil, da smo ga "srali". jagodas

29. nov 2007 12:08

Tudi meni je ta praznik ostal v lepem spominu. Že začetek leta smo ugotavljali koliko dopusta potrebujemo dodati za daljše počitnice. Po poroki (štajerka) pa sem pričel ta praznik povezovati še s kolinami. LP

29. nov 2007 12:08

Ja, pred več, kot štiridesetimi leti. Bili smo na proslavi, ki je prvčki sploh nismo razumeli, rutic in kapic pa nismo dobili za stalno, šola jih je imela samo za sprejem in za druge proslave v letu, da so otroke nakrenčljali. Tudi nismo razumeli, zakaj smo dobili potem še malico in tortice, če pa nismo imeli rojstnega dneva. Aja, Republika ga je imela! Nam se je ob sprejemu zdelo zelo smešno, kako patetično so višji razredi govorili (deklamirali), mi pa nič vedeli. Ves čas smo se hihitali, brcali, lasali, prestrašena učiteljica pa nas je mirila. Poznejših praznikov smo se že veselili, dva dni ni bilo pouka, drugače pa smo imeli tudi ob sobotah pouk, starši tudi delovne sobote. V sedemdesetih ne bilo že nekaj prostih sobot (obvezno pa je bilo narediti 184 ur mesečno), ob kombinaciji s praznikom smo imeli že skoraj mali dopust. Trgovine so bile strogo zaprte vse dni, ob pomanjkanju mleka in kruha pred prazniki smo si delali zaloge moke in kvasa, potem pa bogovsko uživali te proste dni. No ja, se je pa zato država spufala... Moja otroka sta bila še sprejeta v to organizacijo. Takrat pa je že bilo v navadi, da smo v televadnice prišli tudi starši in ploskali. Je bilo smešno, sredi službe sva z možem hitela na proslavo in mož je "sfalil" dvorano, ploskal je otrokom iz ene druge šole, s pogledom pa zaman iskal hčerko. Bela bluza in modro krilce pa je še bilo nekako obvezno. Naslednje leto smo morali za sina kupiti modre hlače (ne jeans), ki jih ni nikoli več oblekel. Imam pa zato še vedno dve rutici in dve pioirski čepici. Bili so lepi časi: bili smo mladi, zdravi, firme so nam nekako cvetele, gradila so se stanovanja, kdor je hotel, se je lahko šolal (pa ne mi o Kumrovcu!), na dopust smo hodili po trikrat na leto, če nismo preveč hodili v tujino in gledali njihovih trgovin, smo bili lahko zadovoljni. Če nam na TV ne bi kazali tistih groznih oddaj, bi bili še bolj. Dandanašnji se nekateri teh časov prav sramujejo, zasmehujejo vsakega nostalgika, meni pa je bilo nekako lepo. Film "Ne joči, Peter" še vedno rada gledam. Lepo se imejte! ovčka

29. nov 2007 12:33

Pri nas je še vedno današnji dan praznik, letošnji pa še posebej - pred 30. leti sem rodila hčero.

Pri nas so tudi pospravljene otroške rutice in kape od pijonirčkov. Letos smo naredili izlet v Bihač in Jajce. Kako se je že reklo: putevi AVNOJ-a. Muzej prenavljajo. Slapovi pa še vedno padajo, padajo in tečejo, tečejo, tako kot naša življenja.

Pozdravček!