Kaj pa ti praviš? Kako težko je speči pico?
No, takole je pri nas: čim pospravimo jaslice, pozabimo na novoletno smrečico in pustne kostume zložimo na podstrešje, že je tu 101 praznovanje rojstnega dne! Noro je, prav noro. Marca ima polovica širše družine rojstni dan, tako da niti več ne sledim, kdaj sem v kateri od hiš. Stavka ''Vse najboljše, ... '' sem pa sit ravno toliko kot narezkov, kislih kumaric in čipsov. Pa kdaj se je porazgubila tista magičnost rojstnodnevnih praznovanj? Če se dobro spomnim, smo le-tem še dokaj let nazaj rekli 'žurke', a danes ta izraz tone v pozabo. Razumljivo. To sploh niso žurke, ampak res ena malovredna praznovanja. Četudi kdaj pa kdaj na mizo pade kakšen zrezek, nič ne rečem, kdaj prav zelo dober, krompirjeva solata pa tatarska omaka in, kakor bi moja babica rekla, ena kajla kruha, niti to ni več nič posebnega. Zato sem si letos dejal, da bom na pravi 'žurki' postregel, seveda poleg cvrtja, žara in solat še ... Pice! Ma, zakaj pa ne? Še ko sem bil otrok, sem vedno, kadar se je bližal moj dan D, sanjaril, da bi imel na rojstnodnevni zabavi enkrat za spremembo pice.
Tako pa se je približeval tudi moj letošnji praznik. Brž ko sem se spomnil na pice, sem poklical prijatelja in hitro se je razvila tema pa o testu pa o sestavinah pa o načinu peke ... Sva se odločila, da se kar dobiva in domeniva vse o peki pic.
Mami in oči sta bila, kakor sem tudi pričakoval, zelo skeptična, češ da to ne ustreza nekim družbenim kriterijem. Iskreno: nisem se dosti zmenil zanju. Raje sem pričakal prijatelja in vnovič sva odprla debato. Kmalu sem od njega izvedel, da je že dostikrat pekel pice v pečici, enkrat pa da jih je v krušni peči. Povedal je še, da ponavadi testa ni delal sam, ampak ga je kdo drug, zato sam o receptu ni vedel kaj dosti. Potem pa sunek! Bum! „Joj,“ si rečem, „kako, da se česa takega že prej nisem spomnil! Seveda, trapček, mi imamo vendar na razpolago ogrooomno krušno peč!“ Kaj šele potem, huh, tako sva šele načela z govorjenjem ... On je nakladal pa žlobudral in ura je bila enajst, pa je prišla polnoč in, ne boste verjeli, pogovarjala sva se do tretje ure zjutraj! In (večinoma) samo o picah.
Prišli so sledeči dnevi in zimske počitnice so se nama zdele kot nalašč za preizkušnjo peke pic v naši pečki. Kako pripraviti peč še sam ne vem (to sem raje zaupal prijatelju), a pice, no, te so bile pa izvrstne! Krasne, dobre, kakršnih še nisem jedel poprej. Prav super so bile in takoj sem si obljubil, da me niti tovornjak ne premakne od tega, da bomo na praznovanju postregli s picami.
Dnevi so se hitro menjali, zopet je prišla na vrsto šola in par dni za tem je bil že na vrsti moj rojstni dan! 16. marec je to, dragi moji. Ne enkrat, kar dvakrat se je po hiši vil vonj po tej italijanski kulinarični umetnini - tako 17., v petek, kakor tudi 18., v soboto. Ker pravijo, da je petek dan za metek, sem 17. k sebi povabil prijatelje moje generacije, dan za tem pa sorodnike.
Čeprav sem prijatelju hotel pomagati, se mi je kar zdelo, da ne bo šlo - družba me je pritegnila, da se ji nisem mogel upreti. Tako je bil kar sam odgovoren za pice. Ne boste verjeli - v dveh dneh jih je spekel 28! Res da niso bile ogromne, kakršne ponujajo posamezne picerije, a 28 vendar ni tako majhna številka.
Je pa peč bojda potrebno prej očistiti, potem pa dobro razgreti, da pridemo vsaj do 350 stopinj Celzija, lahko pa je še več; zadnjič sva s prijateljem pekla pri 420-ih stopinjah. Brez pomislekov si lahko po tolikšni športni dejavnosti, kakršno si boste začrtali, če boste hoteli imeti zelo dobre pice, privoščite eno celo - je kar dosti dela, ampak se izplača prav vsaka minuta posvečena temu, saj, kar se mene tiče, ni jedi, ki bi je bil bolj vesel kot domače pice, pečene v krušni peči. In če še ne veste, recept za testo je, na pram pripravi peči, sila enostaven; ne vsebuje niti kančka olja. Čeprav je izjemno lahek, iz njega nastane tisto pravo, drhteče, mehko, a ne nabreklo testo, ki kar kliče, da ga pojemo.
Če imate doma krušno peč in se vam ob vsem tem še niso pocedile sline do tal, potem pa res niste ljubitelj italijanskih dobrot. No, če pa pečke slučajno nimate, pa le hitro zavijte v trgovino po nekaj sira in šunke in pico specite v pečici. Nasvet: ugotovite, koliko je najvišja temperatura in pico specite na vsaj 280-ih stopinjah. Pa dober tek!
RECEPT ZA TESTO
SESTAVINE
- 1000 g gladke bele moke,
- od 18 do 22 g soli,
- 20 g sladkorja,
- 42 g kvasa,
- 650 ml vode.
PRIPRAVA
V toplo vodo vmešamo polovico sladkorja in mešamo, dokler se ves ne raztopi. V tako pripravljeno vodo dodamo zdrobljeni kvas. Moko presejemo skozi sito. Odmerimo 100 ml tople vode in vanjo vmešamo še preostali sladkor ter sol in mešamo, dokler se popolnoma ne raztopita. Preostanek vode (550 ml) zmešamo z moko. Počakamo, da kvasec naraste, potem pa še tega vmešamo v zmes vode in moke. Nekoliko pomešamo, potem pa dodamo še raztopino vode, sladkorja in soli. Dobro pregnetemo, da postane testo voljno. Testo pustimo počivati vsaj dve uri na sobni temperaturi. Priporočeno je, da počiva dlje; najboljše je naslednji dan. Tik preden se odločimo, da bomo pekli pico, ga vzamemo iz posode in oblikujemo hlebček (od 350 g do 450 g) in dobro razvaljamo ter nanj naložimo vse, česar si želimo na pici.
