Navigare necesse est - Dan #2

Zdaj se zadeve počasi zlagajo v običajne tirnice. Zelo je toplo. Načrt - nekam okoli Korčule, da nas ne preseneti kakšen dež, napovedane pa so tudi nevere. Problem: akumulator je prazen, hladilnik pa poln zmrzlin.
Pred deveto izplujemo, kličemo bazo in se dogovorimo, da nam pripeljejo nove akumulatorje na Mrdujo (tisti otoček med Šolto in Bračem). Do tja potrebujemo dobro uro. Sestanek z Armanovimi dečki je uspešen. Oba velika akumulatorja sta zamenjana v dobre pol ure in ob 10:30 se že peljemo proti jugu. Žal ni vetra, se pa v višini Hvara že vidi črta.
11:50 - rt Pelegrin, veter, polna jadra, cik cak po kanalu med Hvarom in Paklinskimi otoki. Vmes jasno marenda, vrtinčenje vse do svetilnika Pokonji Dol, potem pa spet polna jadra, orca proti Ščedru. Nagnjenost, uživanje, gin tonic. Pozicija je sicer čisto narobe, nikakor se ne moremo odlepiti od linije Ščedra. Pošteno se poigravamo s trimanjem, uspemo obdržati hitrost in tudi smer je konstanta. Sledi nekaj letanj, pojavi se kitara in imamo se prav odlično.

Okoli treh je na vrsti nova marenda, s Sašem pa se morava poigrati z računalniško kramo, ker nekak noče vse delovati po najinih pričakovanjih. Potrebnih je še nekaj letanj, da ulovimo pravi linijo za Vela Luko.

Privez na obali ni možen, na bučah pa je dovolj prostora. Lokalni gusar je takoj tukaj, pokasira svoj davek, mi pa se lotimo priprave večerje. Tokrat so na vrsti enchilade s kupom filung in dipov. Glavni kuhar je Lojze, prostovoljcev pomočnikov pa ne manjka. Po večerji je na vrsti sodček Heinekena v kokpitu.

Ponudim izlazak u grad in malo okušanja night life, pa ni prave volje. Čudno se sliši, ampak vsa posadka je ob desetih že v sanjah!