Pravo - ponovno

Mamamia, brez zamere ampak študij prava je iz leta v leto težji, koliko se je šele moral spremenit v roku 10ih in več let. Veliko staršev mojih sošolcev, ki so pravniki, pravi, da se jim ni bilo treba nikoli tako ogromno učit kot zdaj njihovim otrokom tako da prosim ne zavajat drugih o tem kako je 8-10 ur dnevno pretirano, ker res ni in če te zanima, te urce zelo hitro minejo. Seveda ni tako čez vse leto, ampak tam nekje po novem letu se večina začne že kar pospešeno učit, da ne govorim o tem kako zgleda knjižnica na PF od marca naprej ( mogoče že prej, ne vem, se ne učim več tam že dolgo) - ne dobiš prostora za sedet, obupno.. Miškolina

Bila sem 2 leti na pravu, in izjava o 8-10h učenja še kako drži. Posebej od novega leta naprej, kot je omenila že Miškolina. Kdor tega ni pripravljen sprejeti, zanj res ni pravo. Dejstvo je, da za Rimsko pravo in Politično ekonomijo potrebuješ za vsakega 1 mesec, ker na Pravni fakulteti ne iščejo znanja, temveč neznanje, lovijo te na minimalnih podrobnostih. To sta izpita 1. letnika, ostalih je še 6, potem pa računaj, koliko imaš časa, do junija. Pogoj za opravljen letnik je pa 8 opravljenih izpitov. Ko misliš, da znaš, je ocena 3. Ko misliš, da obvladaš, je ocena max 8. Vsaj v 1. letniku je tako. Težko je, sploh, če deklica ni navajena sedenja ... in ne samo sedenja, ampak ob sedenju efektivnega učenja! O tem, kako so pa včasih študirali pravo, pa rajši ne bi ... jessy6

No pa da se jaz na kratko napisem svoje mnenje. Za študij prava je potrebna predvsem zelo uravnotežena osebnost, sposobnost prebiranja obsežne literature in sposobnost logičnega sklepnja, razmišljanja, povezovanja...to je vse, preprost recept. Uravnoteženo osebnost predvsem zaradi tega, da ti vse to ne zleze pregloboko pod kožo. Študij je potrebno jemati s kankčkom ironije in imeti obvezno še druge okupacije v življenju (beri: družabno življenje), če se ti slučajno kak izpit ponesreči, da najdeš tolažbo na kakem drugem področju :) Nikakor ni zdravo, če si čustveno labilna osebnost. Sposobnost prebiranja obsežne literature, ker je pač dejstvo, da je knjig, zakonov in ostale literature ogromno in ne glede na to koliko si intelignten, če zadev ne prebereš pač ne moreš svojega nevedenja kompenzirati z blefiranjem. Sposobnost logičnega sklepnja, razmišljanja, povezovanja pa zato, ker ti popolnoma nič ne pomaga, če si vso literaturo "nadudlan" na pamet, če tega ne znaš subsumirat pod dejanski stan, oziroma če ne znaš logično povezat vse svoje vedenje. Pravo je verjetno eden zanimivejših študijev in je vsekakor zahteven...ni pa nek bavbav. Koliko ur pa je potrebno za posamezen izpit je pa tako ali tako odvisno od kvalitete predavanj, prisotnost na predavnjih in seveda najbolj pomembno od študenta samega (in od njegovih sposobnosti). lp, jana. jana2 Sporočilo je spremenil(a) jana2 dne 01. mar 2007 14:06:29

bolj kot to, ali je študij težak ali ni, je pomembno, ali jo veseli. ker če jo, bo stvar stekla. če se nekaj učiš z veseljem in ciljem pred sabo ni težko sedeti 10 ur na dan. Ne se odločati za študij na podlagi podatka koliko ur se je treba učiti! Sama sem končala družboslovno in naravoslovno fakulteto (obe univerzitetni, ne strokovno oz. instant fakulteto, pa ne mi zamerit!). Nikjer ni bilo lahko, a vse je šlo, ker je bila zadaj volja. In prav rada se spominjam dnevov in noči, ko sem študirala. Če jo torej veseli, jo ne odvrniti. meni je npr pomagalo, da sem si rekla v tem obdobju to in samo to in ne da sem si nalagala na ramo še težo izpitov drugega obdobja (beri skrbi in tuhtanja kako bi šlo dalje). Samo to je važno, ali jo res veseli oz. vleče!

govoriti o tem, da te pravo veseli, še preden se vpišeš na fakulteto se mi zdi skoraj nesmiselno. po končani gimnaziji lahko veš, da so ti všeč npr. jeziki ali da te veselijo jeziki, zgodovina, geografija... kaj je pravo, pa po moej večin bodočih študentov ne ve, ko se vpisuje na fakulteto. vsaj tisti ne, ki nimajo stršev, ki so pravniki ali pa nekoga iz prakse, pri katerem se o tem lahko pozanimajo. večina, ki pride na PF pojma nima zakaj so tam... zato, ker je kao fajn bit pravnik, ker so to vidl po tv. potem pa ni čudno, da je v prvem letniku tak osip. jaz priznam, pojma nisem imela kaj me čaka, ampak sem se potem našla v študiju in sem tudi uživala v tem. sistem je pa zares popolnoma drugačen kot npr. na gimnaziji. masa študentov je ogromna, poznaš zelo malo kolegov, odnosi so večinoma zelo hladni in brezosebni. medtem, ko je na drugih fakultetah to drugače. vem, do so se prijateljice s filozofske pogovarjale o razredih ipd. tako kot v gimnaziji, da so nekatere imele številke mobitelov od profesorjev, če so tudi izven gov. ur potrebovale kakšno pomoč. glede učenja pa... 8-10 ur učenja na dan pred izpiti zares zelo hitro mine :) vmeš še pokličeš kakšnega kolega/kolegico, da malo pojamraš, pa je takoj hitreje mine teh 8-10 ur :) ninky

Študij ni težek, če te veseli... pa karkoli naj bo... če imaš motiv, potem ni skrbi. V Sloveniji imamo nekaj pravnih fakultet....tudi pri nas v Mariboru... tko da ni rečeno, da mora študirat samo v Ljubljani. Če se ne motim je tudi ena zasebna na Obali.... seveda pa je vse odvisno od ambicij. Ampak če jo to veseli in si to želi, potem samo naprej in ne se preveč ozirat na druge! Na koncu odločaš o svojem življenju sam!

 

Miškolina, če si natančno prebrala, kar sem napisala, in pravniki morajo biti pozorni na prav vsako besedico, kajne, nikogar ne zavajam, saj jasno pišem, da je VČASIH  potrebnih tudi  8 do 10 ur  (iz izkušenj - tudi 12 ali celo 14), nikakor pa ne iz dneva v dan in za vsak predmet. Ampak če smo čisto natančni, nekateri bi potrebovali tudi za kak lažji predmet osem ur dnevno, da bi ga osvojili.

Da je študij - ne le prava - vedno bolj in bolj zahteven, pa verjetno tako nihče ne dvomi.

 

Se pa vsekakor zavzemam zato, da morajo mladi ob študiju živeti tudi sproščeno življenje, zato se zelo strinjam z razmišljanjem jane2.

Kam so nas pripeljali piflarji ( to so zame tisti, ki razen študija ne poznajo ničesar, zato potem toliko lažje pametujejo, ker nič kaj drugega v življenju niso izkusili), pa se lahko prepričamo na vsakem koraku.  

Punce, pridno študirajte in predvsem ne pozabite, da je mogoče ob študiju tudi zelo uživati življenje....

Mamamia 

 

 

mamamia

Jaz sem trenutno v drugem letniku prava v LJ. Potem, ko sem prebirala prejšnje poste, lahko rečem, da se z večino stvari kar strinjam, je pa zelo res, da je sam študij iz leta v leto bolj zahteven, ker nas je preveč, kriteriji za pozitivno oceno pa se zvišujejo. Trenutno imam še grehe za nazaj in sem prav sedaj pri učenju rimskega prava...kar se tiče glede ur učenja je res odvisno od posameznika...Tudi sama sem že imela kakšne dneve pred izpiti, ko sem sedela za knjigo po 10 ur in več pozno v noč,včasih pred izpitom nisem niti spala, ampak sem šla zjutraj kar direktno na izpit... Čez leto je po mojem objektivna ocena za učenje tam nekje 5 ur na dan, pred izpitnimi roki pa seveda malce intenzivneje.Ampak kot sem že rekla je odvisno od posameznika, na izpitu pa je vsaj po mojih izkušnjah tudi malce loterije.Kot je napisalo že neko dekle pred mano je vse hladno in brezosebno,tam si bolj številka, kot kaj drugega, stikov z sošolci skoraj nimaš - vsaj jaz ne, ker se vsak drži bolj zase, zato se več ali manj lahko zaneseš samo na samega sebe...In res je, da dostikrat šele v drugem ali tretjem letniku ugovotiš, ali te pravo res veseli ali ne, saj ima vsak, ki se vpiše na to fakulteto določene predstave, ki so dostikrat zmotne. Predmeti so-vsaj meni dokaj zanimivi, celo rimsko pravo se mi kljub težavnosti zdi za učenje dokaj zanimiv predmet, potrebuješ pa veliko samodiscipline in volje.Sama se ravno zaradi pomanjkanja tega na to fakulteto najbrž ne bi več vpisala. Ko sem konec srednje šole izbirala smer študija je marsikdo podvomil v mojo odločitev in veliko ljudi me je poskušala od tega odvrniti, vendar sem vesela, da so me doma vedno spodbujali k temu, kar si želim sama in če ne bi probala, bi se najbrž do konca življenja spraševala, kako bi bilo.Če si punca to res želi, naj se kar vpiše in proba. Kaj je eno leto v primerjavi z celim življenjem. bejbigrl

bejbigirl, všeč mi je tvoj zdrav način razmišljanja. Res si zadela bistvo. In tudi to, kaj je eno leto izgubljenega študija v primerjavi s celim življenjem....To sem jaz trdila, ko se je sin po 2. letniku prava odločil, da menja študij, ker pravo  preprosto ni zanj. In na mestu je tudi tvoja misel, da bi se morda do konca življenja spraševala, kako bi bilo, če se ne bi vpisala na pravo...Sama razmišljam enako in sem možu in sinu, ko sta premlevala dve igubljeni leti, rekla, da pa bi si morda nenehno očital, da ni šel na pravo in s ob tem učil jezikov, če morda ne bi poskušal.

Zdaj se je tudi sam prepričal, da pravo ni zanj, zato pa neizmerno uživa v študiju jezika, kamor se je prepisal (in kar je bila "moja" varianta že ob prvem vpisu pred dvema letoma, saj sina dovolj dobro poznam, da vem, da za knjigo ne vzdrži niti tri ure skupaj...s takimi načinom na pravu nima kaj iskati).

Je bil morda pri odločitvi za pravo malo pod očetovim vplivom, ampak se je izkazalo, da je želja eno, dejanski študij pa potem nekaj drugega.

 

In zato sem čvrsto na hčerkini strani pri odločitvi, da gre na en "tržno" nezanimiv študij, čeprav bi se, glede na uspeh, lahko vpisala tako rekoč kamorkoli. Če ne bo to, kar priačkuje, še vedno lahko menja, je moje prepričanje.

 

Mamamia

mamamia

Mamamia, ravno zato, ker sem tako "picajzlasta" me je zmotila kot prvo beseda PRETIRANO in kot drugo beseda OBČASNO; vsaj meni, 4, 5 in več mesecev konstantnega učenja cca. 8 ur/dan ne pomeni občasno. Z moje strani beseda ZAVAJATI, pa je verjetno bila tudi v tem primeru preostra in nepotrebna. Miškolina