13. dec 2006 10:00
Darling, sočustvujem s tabo. In imam izdelano mnenje o tistem karakterju, ki ti je dal tako nalogo... (lenuh brezčutni...) a bral bo pa tisti karakter ali kaj (pa to se, BTW govori, ne pa bere....)
Sama sem morala prejšnji teden nekaj reči sodelavcu, ki gre v pokoj - samo, da se midva zelo dobro razumeva in sva pila jutranje kave in sem rekla naslednje (morda ti bo prišlo kaj prav):
- da mi je žal, da gre v pokoj, ker ga bomo pogrešali
- da nas je veliko naučil,
- da je odhod v pokoj stresna situacija tako za tistega, ki odhaja v pokoj, kot za tiste, ki so še v službi, ker se bo treba drugače organizirati
- da upam, da smo mu "zlezli pod kožo" in da bo z zgodbicami o službi "nadlegoval" svojo ženo, dasiravno je te zgodbice ne bodo preveč zanimale (tu se je zaradi konkretne osebe razlegel en krohot)
- da si želim, da bomo ostali, ki bomo šli čez kakih 25-30 let v penzijo, ob odhodu v penzijo tudi v tako izvrstni kondiciji, kot je bil naslovljeni
- da mu želim, da bo upokojensko življenje kot ene zelo dolge počitnice,
- da naj se vsak dan smeje pet minut več kot sedaj in sekira pet minut manj kot sedaj in da si vsak dan zapomni po nečem lepem.
Nekaterim so se malo zasvetile oči (joj, nekaj mi je padlo v oči:::), splošni vtis je bil precej dober.
Vendelina jr.
