21. maj 2010 21:47
Moja tašča je pokojna, umrla je kmalu po moji poroki, zato nimam izkušenj o razmerju.
Moja mamica pa je imela žleht taščo.
Ko me je rodila je bila tašča razočarana, ker nisem fantek in me ni sprejela.
Mamica me je morala dati v varstvo k svoji mamici cca 50km stran in me je obiskovala vsak vikend, oči pa je delal v Nemčiji za ljubi kruhek.
Babica me je imela dve leti in bila z menoj v mojem ranem otroštvu, potem je hudo zbolela in morala na operacijo.
Takrat je moja mamica zbrala pogum in naju obe pripeljala v dom svoje tašče.
Tašča je nagajala na vse možne načine in nas črnila pri ljudeh.
Namesto, da bi kaj pomagala, je pohajkovala okoli, moja babica pa je kuhala in bolana skrbela za nas.
Za celo življenje sva z babico ostale močno povezani, saj je bila v otroštvu v bistvu moja mamica.
Ko je umrla me je močno prizadelo, na večer njene smrti sem napisala nekrolog, kot bi čutila, da se poslavlja in sem ga brebrala na njenem grobu.
Močno jo pogrešam, moja mamica pa si že celo življenje očita in mi govori, da čuti, da nisva dovolj povezani, čeprav je zlata mamica in jo imam zelo rada.
Moji otroci so lepo vzgojeni pretežno po njeni zaslugi, saj že celo življenje delam celodnevne "šihte".
Ko pa se je rodil moj bratec, je bil taščin ljubček.
Smo šli recimo v trgovino, njega je držala za roko, jaz sem morala hoditi zadaj, da ne bi kdo videl, da pašem zraven.
V trgovini mu je kupila čokolado, mene pa je ignorirala.
Moj bratec pa je vedno na skrivaj to delil z mano.
Morda naju je prav taščina žlehtnoba močno povezala, saj si še dan danes stojiva ob strani.
Joj koliko njenih žlehtnob bi še lahko naštevala, za celo knjigo bi jih bilo.
Jaz imam odrasle otroke, ki niso poročeni, živijo pa s svojimi partnerji.
Ne umešavam se v njih in mislim, da me imajo radi.
Pomagam, kadar morem, vnučkov pa še nimam.
Taka je v bistvu zgodba o tašči moje mamice.
syu
Večkrat mislim, da gre med taščami in snahami pogosto za nesporazum. A je snaham težko razumeti, da so tašče pogosto osamljene in da se ne vmešavajo s slabimi nameni, da ne sprašujejo zaradi vtikanja,ampak, da se preprosto rade pogovarjajo, da so s tem vkjučene v življenje. Snahe so po službah, v središču življenja, pogovarjajo se s sodelavkami, strankami itd, tašče ali mame pa komaj čakajo, da pride kdo od kod in da kaj pove. Če pogovora ni, sprašujejo, ne zlonamerno. Snahe ali tudi hčere se seveda takoj naježijo, češ kaj se vtika v naše življenje. Mladi so sposobni cele popoldneve debatirati med sabo, tako težko pa je nekaj stavkov izmenjati s taščo ali mamo. Te drobne pozornosti pomenijo često več kot ne vem kakšna materialna darila.
, bruh bruh
če bi to naredil moj, ki je odšel tudi pri 22ih, bi ga kar tam, pri mamici pustila!!! 
murnik
