Yorkširski terjerjer

Mogoče res najbolje tako. Najverjetneje bi itak vzljubila vsakega in očitno je, da prav čakata, da jima (ali tebi) kakšen po naključju prekiža pot. Pri meni je trajalo tri leta, da sem se na koncu sama odločila za novega.. nikoli namreč ni "pravi" čas. Fanta je nato priznal, da ga je večkrat imelo, da bi mi kakšnega prinesel, pa si je vsakič znova premislil. Dvomim pa, da bi še dolgo vztrajal. Pa tudi sama sem si potiho želela, da ne bi. Nekateri se preprosto težko odločimo in cincamo. Mene je namreč skrbelo, da bi po taki odločitvi pa res našla kakšnega zapuščenega, ki bi ga potem morala odpeljati v zavetišče.. in sem preprosto čakala..

Kosiljana, pasme, ki bi bile lažje od 2 kg, ne obstajajo. Obstajajo le deformacije psov, predstavnikov te pasme. Če ste pripravljeni prevzeti vrtoglave stroške, ki pridejo s tako deformacijo v zakup, vam bo vzreditelj legla, v katerem je prišlo do takšne napake, še hvaležen.
Tako majhni psi ne bi smeli obstajati - za koga? Čemu? Za okras? Za nekoga, ki si želi PSA, zagotovo ne.

NAROBE SVET.

Jaz sem lastnica yorkija, že drugega po vrsti in moram reči, da bi se vedno znova odločila za to pasmo. Njihov karakter je živahen in ljubeč. Obožuje vse pse, velike in majhne, je prijazen, ubogljiv, rad ima ljudi. Torej..kar se mene tiče, imam o tej pasmi same pozitivne besede. Z njim je življenje lepše, vsi ga obožujemo in on obožuje nas, kar nam tudi rad pokaže na svoj pasji način :)

To, da yorki vsakogar napade in glasno laja, kot je napisala Katrca11, je pa zelo neumna trditev, saj je vsak pes osebnost zase, kot smo ljudje...

Torej, moje mnenje je, pes je odraz vzgoje svojega lastnika. Nekaj je tudi karakter, vendar večina obnašanja je pa naučenega.

Da je pes odraz svojega lastnika ni nikakršnega dvoma.

Naš višavski terier je popolnoma netipičen predstavnik svoje pasme. Miren in skorajda ne laja. Laja samo, ko zasluti nekoga pred vrati, in še to ne vedno. Nenehno se drži mame, leži ob njej na fotelju, ko gleda tv; je ob njej v kuhinji, ko ima tam opravke;  če gre na primer na stranišče, leži pred vrati in jočaka. Vse to brez laježa. Živahen je le nas prehodu ali ko divja po vrtu, izbezal nam je že tudi podgano.

Se pa zaletava v vsakega večjega psa. Seveda, misli da bodo vsi tako prijazni kot njegov hišni prijatelj, velik črn pes ... no, tako je videti ta idila (fotka je bila tu že objavljena, v eni drugi temi):

ijoojjjj jst sem nora na jorkije...tako zelo rada bi ga imela, ampak...doma niso za, je baje preveč glasen...

Ko bom "velika", bom imela Jack ali Parson Russell terierja. Tisto velika leti na to, da se še nismo dokončno "zasidrali" in dokler se nismo, nočem s selitvami "travmirati" še psa, bomo že sami s sabo imeli preveč dela. In raslčku za družbo še enega iz zavetišča, ne vem, ampak meni se zdi, da mora tudi psina imeti družbo, lahko tudi mačjo, tu pa nisem izbirčne sorte.

Loni, pes ne bo imel nič travme, verjemi. Ob psi preselitvi noskajo naokoli, ker je za njih nova okolica "buffet of new smells". 

Mogoče pogumni kužek res ne napade čisto vsakega, kakšnega že zgreši! Ali pa naj raje rečem, da ga pozdravi? Trditev ni neumna, ampak čisto dejansko opažanje. Midva s tistim kužkom sva se zelo lepo razumela, čeprav me je vedno zelo glasno pozdravil,  me je bil zelo vesel, kadar sva se videla.

Želela sem le opozoriti, da je to zelo živahen kuža.

Travmo bo imela oziroma že ima Loni, z odločanjem med Ljubljano in Kranjem, ter med stanovanjem ali hišo. Najprej bo treba "zmagati" na tem področju, potem bo prišel pa na vrsto raslček ali kateri drugi štirinožec.