Trgovski triki

18. jul 2012 8:27

Takole gre to: trgovina in zabavna industrija in tekstilna industrija so tiste panoge, ki smrtno resno jemljejo kupce, še zlasti, če so to mlajši ljudje. Zlasti pri mlajših ljudeh je tako, da jih večina sveta ne jemlje resno; starši jih ne (ker jih varujejo in obravnavajo kot da so totalno nebogljeni), okolica takisto....trgovina in industrija pa hudičevo resno jemljeta otroke in mladostnike. In jim ponujata raznorazne produkte, mladinske in otroške linije osnovnih produktov itd itd. In da se razumemo, nista ne trgovina in ne industrija kriva, da tako resno jemljeta svojo potrošniško populacijo. Onidve morata tako obravnavati svoje ciljne javnosti. Odgovorni so kar lepo doma, na domačem ognjišču. Imeti otroka pač predpostavlja, da se ga vzgaja in da se ga vzgaja z zgledom in ne s popuščanji (in dretji po trgovinah, pa izsiljevanji in kar si še človek lahko ogleda ob prvem obisku hipermarketa), pač pa z gojenjem interesom, poslušanjem otroka....skratka s tisto naporno verzijo. Tisti magnetki, ki jih otroci zbirajo (pa mi za njih tudi) niso nič tako groznega (okej, obupno so grdi). Ampak pri nas smo jih zbirali toliko časa, dokler jih je petletnik lepo urejal, imel tisto zbirko na svoji magnetni tabli in ko je tudi lepo menjal figurice s prijateljčki. Ko ga to ni več zanimalo, table pa tudi ni pospravil, seveda ni smel sodelovati v naslednji zbiralni igrici. Dokler ni pospravil prejšnjih figuric. S tem, da je bilo v pospravljanje vključen tudi obisk centra za ločevanje odpadkov in so tam petletniku razložili, v kateri kontejner se mečejo tiste figurice. Se je otrok marsičesa naučil.

Je bilo razumljivo?

18. jul 2012 9:22

A potem izpadejo čudno tudi, če nimajo najnovejšega mobitela, ki odpira pdf,exell, word..., če nimajo ipoda, laptopa, če nimajo vozniškega izpita pri 18ih???? Vse je odvisno od nas staršev. Saj v bistvu smo starši tisti, ki se pustimo prepričat, da otrok zbira take stvari oz. da dobi vse kar si zaželi. Smo pa tud mi zbirali ko je bila hčera mlajša Životinjsko carstvo, pa v mojih rosnih letih sem zbirala sličice Sandokana. Ampak takrat so bili drugi cajti...nobene hude tehnike, igrali smo se ristanc, zemljo krast, pa gumitvist, pa šotore smo postavljal....ah ja, se mi kar kolca za temi zlatimi cajti 

18. jul 2012 10:48

Mi vedno pade na pamet Mark Twain, ko je prečudovito opisal barvanje ograje po kazni...Je mulc, iz katerega so se delali norca, da mora po kazni štrihat ograjo, to spreobrnil na tak način, da so ga izzivači prosili, če lahko oni barvajo namesto njega, menda mu je eden še celo jabček ponujal za plačilo.... Ker je rekel, da neizmerno uživa pri svojem delu in da to pač ni za vsakega in da je to samo za sposobne in pametne in boljše.....

No, naši mulci pred desetletji, pa tudi zdaj pred kratkim en mali mulčkek, ki sem ga imela čast gostiti, je zašarmiral sovrstnike z vožnjo z vlakom in mestnim avtobusom (človek težko verjame taki preprostosti...pa s fračo, ki jo je sam naredil (no ja, itak se je kmalu zlomila, je bila rogovila "lejsigano" taka...mal trhla....)

Tudi vodnega mlinčka ne zna vsak sestaviti. Tiste figurice, plejstejšne, pametne telefone in magnetke pa na kile prodajajo povsod in si jih lahko vsaka b****a kupi, kaj pa je to kej tacga?!!

Hočem povedati naslednje: če ne moreš ali nočeš dohajati tistih, ki "imajo več" (in taki se vedno najdejo), si zamisliš svojo igro.

Včasih se to še preklemano izplača. Menda je bila z enimi sandali iz odpadnih gum podobna zgodba.....no, ampak to je že druga zgodba.

Včasih si komu, ki je bezal vate s "Kaj pa imaš to? Kje si pa dobila/a? Kolk pa stane? Kaj pa je to?", odgovoril z eno tako starinsko rimo:

"To je pa neki tacga k ni za vsacga!"

Uporabljam še dandanašnji.

Mygrace

18. jul 2012 11:45

V mojih mladostnih časih, ko sem bila na počitnicah pri stari mami, je bilo poleg vsakodnevnih opravil (pometanje, grabljenje sena in krmljenje kokoši) užitek ležati pod drevesom na deki, piti limonado in poslušati ptičke kako pojejo. Sedaj je tako, da če se nič ne dogaja kar malo dolgčas za otroke.

Lp, Saša

18. jul 2012 12:08

Zadnjič mi je en mulček težil, da mu je dolgčas. Pa sem ga vprašala, kako zgleda dolgčas...naj mi ga nariše, oriše, opiše..pove zgodbico o dolgčasu...

Smo ugotovili družno, da dolgčasa ni. Je pa lenoba. In tečnoba.

Pa smo se pogovorili, zakaj tečnoba. In smo ugotovili, da zato, da te nekdo sploh opazi. žalostno, toda resnično.

Potem smo se pogovarjali o pridnosti .....tukaj sem pa mrzla.

Pomoč?

Mygrace Bemjim

18. jul 2012 13:09

Če si tako želite nazaj starih časov, potem se odpovejte mobitelom, drugemu avtomobilu, glejte samo en spored, od 17 do 21.00, če se da, v tujem jeziku.  Jejte zabit, star kruh, v nedeljo ne hodite v trgovino, skratka odpovejte se vsemu, kar je sedanjost prinesla boljšega,

Kar je prinesla slabšega, pa je treba užiti po pameti cum grane sali, bi rekli.

Izogibajte se slabemu in vendarle razumite, da imajo vaši otroci pravico, da ne štrlijo iz poprečja, ker so PREDMET POSMEHA   in imajo včasih pravico, da jim zagotovimo pozitivno samopodobo.

Pri nas vzamemo večin stvari, ki jo dajo k nakupu, nikoli, ampak zares nikoli pa ne vzamem še ene stvari, da bi dobila še eno nekaj.

Gravitiramo na eno trgovino, zato smo tam zbrali vse magnetke in nalepke za v album, odrasli smo menjali na ulici in si pomagali dokončati  zbirko. Odvečno smo podarili, ali pa je punčka to uporabila za ogledovanje, lepljenje ( to naše dete je obsedeno od kolažev) in igro, nato pa je šlo v smeti.

Nelepke sem nato ponujala tudi tukaj, dokler nisem ugotovila, da to nekaj stane in sedaj to pustim, ali pa podarim tistemu, ki je pri blagajni. Z nasmehom odklonim, bolj prijazno kot tistim po telefonu, ki mi kar naprej nekaj ponujajo, ker imam objavljen telefon.

Naša odločitev ni brezpogojno odklanjanje, mi smo sposobni odločati, ali bomo kaj vzeli, ali ne bomo.

18. jul 2012 13:21

Frina, tako je, prav imaš, ampak osnovni problem je bil prepovedati trgovinam reklamiranje??!

Kar si napisala v zadnjem odstavku, je bistveno tudi v prejšnjih postih- mi moramo biti sposobni odločati, kaj bomo ali ne bomo vzeli. In naučiti naše otroke tega odločanja. 

Seveda smo vsi kupovali in zbirali marsikaj, ampak ne moremo pa negodovati čez trgovine, ki pač to ponujajo.

Pa še primer iz naše ulice. So oni dan kupili terenca, vrednega cca. 45 000€ ( ocenili moški strokovnjaki v bloku). Samo mož je v službi, otroka oba štipendijo in z vsemi možnimi subvencijami in dodatki ipd. Pa je gospa žena na uličnem čveku na direktno vprašanje, kako si lahko privoščijo, odgovorila: Ah, kredit smo vzeli, če si je pa dragi ta avto tako želel...."

Pa smo drugi molčali...

18. jul 2012 15:02

Očitno so dovolj kreditno sposobni, da so si avto lahko kupili. Ima mož očitno dovolj visoko plačo, pa je šlo skozi.

Nekomu je več do takega avta, kdo drug bi kupil kaj drugega ...

Takoda ne razumem prav, kaj ima ta primer s tem, kaj vse trgovine ponujajo, da  starše od otrok napeljejo,da kupijo še kaj več kot bi sicer (razen če si hotela opozoriti na vedenjski vzorec - samo da je avto, vse ostalo pa ne šteje toliko). Je pa vedenjski vzorec tudi ukvarjanje s tem, kaj si kdo od sosedov lahko privošči.

18. jul 2012 15:16

Khm... kaj pa vedenjski vzorec: materializem?

18. jul 2012 15:21

Z vsemi mogočimi subvencijami in dodatki pač plača ne more biti ne vem kaj (govorim hipotetično, ker itak pojma nimam za koga gre). Verjetno je tu mišljeno tako, da si tudi "tastari" ne (z)moremo reči NE, se raje zakreditiramo in potem zobe na klin.