23. feb 2010 21:00
)No, jaz sem vedno trdila, da smo pivci, en del družine pa, da ni tako hudo. Z alkoholizmom še nismo imeli problema, je nekdo sicer pred leti hodil po robu, a mu ni zdrsnilo, je pa res, da so ga še kako poznali v družini mojega očeta.
sara se sicer čudi, kako da nam vino tekne tudi kar tako. Ja zakaj pa ne? Sir mi ni izgovor, družbe tudi ne vabim zato, da lahko kaj spijem oziroma ne iščem izgovora. Če se mi pije tudi izven kakega praznovanja, pač spijem kozarec ali dva, ali, kot sem rekla, z možem tudi celo buteljko. Nikoli pa sama. In ga pač dobro nesem(o), kot se temu reče, če je kdaj kdo malo nalit pa tudi ni panike (nobeden še ni me neso domu, je pel Alfi Nipič... ). Govorim o občasnem pitju, ne da se ga nalivaš non stop.
Včasih mine po več dni, da ne spijem niti kaplje, in se na pijačo niti ne spomnim. Glede zdravja pa: zmerno ni še nikomur škodilo. Sama sem pred leti pavzirala popolnoma in nisem imela problema zaradi abstinence, zdaj, ko sem smela opustiti strogo dieto in znova lahko kaj spijem, zdravju še vedno zelo dobro kaže.
Me je pač zanimalo, kako jez navadami in količinami drugje. Jasno mi je, da je nekomu grozno, koliko smo ga spili - , nekomu je to normalno -, morda ga kje tankajo še več -, kaj vem. Pri nas neke meje še vedno poznamo.
In se seveda strinjam z barbro ... . Različni ljudje, različne izkušnje, različne navade.
Mamamia
mamamia