Prosila bi vas za nasvet!

To pa je bilo zelo lepo povedano, mamaF. Margot

Pa kaj? Še dobre 4 mesece in prvi letnik bo za teboj. Prvi letniki so načeloma prelomni. Novo okolje, novi vrstniki, nov sistem. Se je potrebno vklopiti, seveda. A je že tako, da za prehod v 2.letnik šteje učni uspeh in ne priljubljenost. Zdi se mi, da imata tvoja starša nekaj takega v mislih? Tega, da VSI hodijo ven, pa jaz ne kupim. japaja

EnaBiba,

jaz nikoli nisem bil petnajstletna punca pa ti direkt ne morem svetovati. Tako na splošno pa: zmeraj živimo v okolju, ki pred nas postavlja omejitve, bodisi, da si petnajstletno dekle ali 66 letni upokojenc in vse vmes. Sicer je odločitev zmeraj naša, a to sprejmemo ali pa ne. Če pa sprejmamo, uživamo določeno dobrobit iz tega, če pa ne, nesemo posledice. Praktično povedano: lahko sprejmeš pravila staršev in uživaš v tistem kar ti ponujajo, lahko v skrajnem primeru zbežiš od doma in sprejmeš vse posledice. Spreminjanje pravil, gre ponavadi bolj težko. Ena od modrosti življenja je tudi to da uživamo v stvareh ki so nam dostopne, ne pa da smo potrti zaradi stvari ki nam niso.

Če pogledam iz drugega zornega kota: v soboto zvečer greš s prijatelji(cami), večkrat se jeziš, ker nimaš ustrezne garderobe/dovolj denarja/tapravega diskota/nečesa pač. Lahko greš v knjižnico in si zbereš čudovite knjige, ki te bodo ( sobotni večer ) pripeljale v čudovit svet po tvoji izbiri, naj si bodo potopisi, ljubezenske zgodbe ( saj vem, nekateri starši bi tudi predpisovali kaj lahko petnajstletno dekle bere, vendar se to da tudi obiti ), avanturistične...........karkoli te veseli.

Drugač, da še mal pokapljam z limono po tvoji odprti rani ( ki se ji reče: starši mi ne pustijo....... ): naprej bo šlo nekako v stilu, drugi letnik, šola bolj zahtevna, starši se tudi nekaj izmišljujejo,..........končaš šolo, ravno misliš kolk je fajn, pa dobiš tečnega šefa,.............pa fant/mož bi rad spremenil službo, pa ni dovolj denarja za položnice,........... pa otroci so vsak dan večji, pa kolk samo stanejo šolske knjige,.............. pa se mi petnajstletna hčerka nekaj izmišljuje, punca bi rada žurirala..........

ežoj

EnaBiba je napisal/a:

Lepo pozdravljeni vsi skupaj na tem forumu! Stara sem petnajst let in imam težavo. Obiskujem srednjo poklicno šolo in imam zelo stroge starše. Vsi moji sošolci in sošolke ob vikendih hodijo ven, v diskoteke in bare, jaz pa moram zmeraj ostati doma, ker mi moji starši ne dovolijo. Seveda nisem edina s tako težavo, toda ostali, ki imajo enako težavo, si preprosto kaj izmislijo in rečejo, da bodo prespali pri kolegih ali pa kaj takega. Jaz ne želim lagati, hočem imeti dober odnos s starši, vendar prav tako biti priljubljena med vrstniki. Vsak ponedeljek in petek je prava muka, ker se vedno vsi pogovarjajo kje so bili za vikend in kako je bilo ter kam nameravajo iti drugi vikend. Jaz vedno lahko le poslušam. Pa ne gre le za to, tudi sama si močno želim iti ven, in biti malo samostojna ter se zabavati. Saj smo vendar le enkrat mladi! Nevem, kako naj prepričam starše, oz. kakšen bi bil najboljši pristop. Poskusila sem že z vsem mogočim, od prosjačenja do zahtevanja in mirnega pogovora. Vendar so neomajni. Jaz bom lahko hodila ven, ko bom v drugem letniku - basta. :/ Ocene imam dobre, to ni problem, tudi doma pomagam in se tudi nasploh trudim. Ko pa pride petek in spet prosim, ali bi lahko šla, vsaj samo malo, spet pride do prepira. Prosim za nasvet, kaj vi mislite o tem in kaj naj naredim v tej smeri ? Najlepša hvala vsem za pomoč! EnaBiba

EnaBiba, v današnjih časih starši zelo radi pretiravajo z namenom, da bi otroka obvarovali. Ne vem, kako si si zamislila, da boš v času droge, pijančevanja in še česa pri petnajstih letih lahko zunaj celo noč. Tudi jaz svojim otrokom ne bi dovolila, pa jih še nimam. Sama sem morala še pri 16. letih biti ob osmih zvečer doma, ven sem lahko odšla šele ob štirih popoldne. Pa sem preživela. Edino, kar ti preostane je to, da ne zahtevaš od staršev, da ti pustijo biti zunaj celo noč. Raje se dogovori za neko razumno uro prihoda domov, pa ti bo morda uspelo. Srečno! Lp od R.

Glede mojih silnih izkušenj: sem kar udeležena v delovanje ene NGO, ki dela z mladostniki in sem zgodb mladostnikov o tem, kaj jim starši dovolijo in česa ne dovolijo slišala kar precej. Včasih me je konzervativnost in rigidnost ljudi šokirala, zdaj me manj. Leta pač. Res je, da so svoje dni imeli neke zamisli, da bi uvedli uro, po kateri mladostniki ne bi smeli biti sami zunaj brez spremstva staršev....pa se to, hvala bogu, ni zgodilo. Mene so starši lepo pustili ob petkih v lokalno diskoteko in sem se držala dogovora, da sem prišla domov ob dogovorjeni uri. In potem smo te izhode z leti podaljševali. Prihranjene so mi bile eskapade v stilu: dokler si pod mojo streho, bo tako, kot jaz določam, ker smo se o zadevi uspeli dogovoriti. Ni šlo to dogovarjanje vedno enostavno, ampak smo kar vztrajali v tem formatu. In oče ni imel nikoli problema, če me je bilo treba iti kam iskat ob kakšni srednjenočni uri. Še moje sošolce in frende je mimogrede razvozil domov. So mi rekli sošolci, da imam "normalne starše". Pa skoraj četrt stoletja nisem točno razumela, kaj naj bi to pomenilo. Sedaj pa (tudi ob branju tegale) vem. Vendelina jr.

Glej, nisem tako starejša od tebe in tudi meni "starši niso nikamor pustili". Ampak če sedaj pogledam mi ni bilo čisto nič hudega. Pa tudi to, da me niso nikamor pustili ni res. Sošolci iz srednje šole so pač bili kar so bili, nikoli nismo bili preveč povezani, bilo je le par klap po razredu. Čeprav so se kdaj pa kdaj dobili skupaj zunaj in potem na dolgo in široko razlagali kako in kaj je bilo, ni bilo čisto nič posebnega! Ko sem končno enkrat šla na tako žurko, je bila večina pijanih, glasba v lokalu tako glasna, da niti pijače nisi mogel naročit, kaj šele kakšno besedo rečt z drugimi, pa še prekajen si prišel domov od cigaret (FUJ!!).Na koncu se nas je našlo nekaj takih, ki smo pred lokalom naredili svoj debatni krožek in se veliko bolje zabavali po svoje. Toliko o sošolcih. Sem se pa v tistem času veliko več družila z drugo skupino kolegov. Z njimi ni bilo nikoli problema, ker tudi sami niso bili taki feštarji, pri katerih je važno samo, da čimveč alkohola zlijejo vase in da ostanejo zunaj čimdlje. Če sem kam hotela iti s temi kolegi ni bilo doma nikoli nobenega problema. Starša sta poznala te prijatelje, in ni bilo nikoli nobenega zasliševanja kam greš, s kom greš, itd... ker sem vedno nazaj prišla trezna in takrat, ko sem morala (no, sem včasih tudi zamudila, ker smo se preveč začvekali, pa so bile tudi zaradi tega pridige, ampak vseeno). Ne vem kdo je že rekel zgoraj (mislim, da Vendelina), da si probaj najti kolege v kakšni dejavnosti. Ponavadi so ljudje, ki jih že same po sebi zanimajo še druge stvari, ne samo šola (pa še ta le toliko, da pridejo skoz), bolj odprti in znajo feštat še na kakšen drug način, ne le z alkoholom. S takimi skupinami se potem tudi kam gre, čez vikend recimo, in po mojih izkušnjah bi te starši raje pustili nekam tako čez vikend (še posebej, če je kakšno odraslo spremstvo), kot pa v petek ven žurat. Boš videla čez nekaj let, ko boš šla mimo kakšnega lokala in videla mlade sedaj tvojih let, kako se obnašajo in kaj počnejo in boš sedaj razumela svoje starše. Jaz jih nisem, sedaj pa jih in čisto nič mi ni žal, da sem kakšen petek raje preživela doma, kot pa v kakšnem lokalu. Urša

Pripomnim še to: vsi ti silni izhodi in debate okrog njih v resnici ne izgledajo tako prosvetljeno in svetovljansko, lahko ti glede na to, da že od rojstva živim v samem epicentru prestolnice, to povem iz prve roke. Seveda v ponedeljek v šoli ne smeš govoriti o tem, kako je bilo vse skupaj eno sra**e, ampak se moraš na vse pretege duvat, ker na ta način nabiraš točke priljubljenosti. (Mimgrede, enkrat sem skočila na silvestrsko žurko v bližnji lokal. Pri večih mizah so sedeli poštirkani in opedenani frajerji, ki so čakali na polnoč. Živi dolgčas, uočila sem jih prav zaradi tega, ker so bili take nepremičnine. A malo pred polnočjo so se slikali, tako za spomin na enkratno praznovanje najbrž.. Da ti vidiš to! V tistem času so postajale cigare in. Torej so vtaknili vsak svojo cigarov gofljo, objeli so se, na široko raztegnili nasmeh in slik!slik!slik! Ko je bilo slikanja konec, so bili spet naprej nepremičnine. Verjetno so fotke v dokaz blaznega žuranja pošiljali vsenaokrog.. Toliko o tem, česa je človek včasih lahko po nepotrebnem fouš) Tako da o teh silnih sprehodih po družabni pisti zaenkrat malo premisli in pozorno poslušaj ob teh čuvenih ponedeljkih v šoli, o čem pravzaprav v resnici govorijo. In glede na mojo lokacijo, vsled katere se nehote spotikam ob vse sorte ljudi ob vseh urah dneva, ti lahko zagotovim, da je v večini primerov sobotno jutro glede na petkova pričakovanja dokaj žalostno. Če mene vprašaš, vrzi se v šport. Za začetek. Tam so krasne žurke in tudi veliko solidarnosti, tako da tudi če ti kdaj spodrsne, se nimaš česa bati. Pa še starše boš navadila na izhode. In mogoče boš kdaj naš biser, ki ti bomo priredili krasen sprejem na Brniku (se mi ne ljubi tistega dolgega imena za ta letališče pisat press) japaja

Sem glihkar juho solila in sem se spomnila, da sem tukajle na KulSlo pozabila dodati zrno: Najpogostejši stavek v zvezi z žurkami: "Ej, stari, eeejj!! Tok je blo dobr, smo se ga užgal, jst se čist nč ne spomnem!!!" japaja

japaja je napisal/a:

Ej, stari, eeejj!! Tok je blo dobr, smo se ga užgal, jst se čist nč ne spomnem!!!" japaja

Madonca, to pa je modrost, res! Ko je nekaj super,dobro,oh in sploh se človek zapomni za zmeraj.In se rad spominja. Ko pa ne ve, kje je bil, s kom je bil in kdo ga je domov pripeljal...???!!! Prepričana sem, da bi ga bilo (če bi ga kdo v takih usmiljenja vrednih trenutkih ujel na film) kljub navidezi odraslosti, hvalisanju pa še čem, sram vse življenje! Hiti počasi, EnaBiba! murnik

Pravzaprav smo to zgodbo enkrat res uprizorili, Kozamurnik Sicer pri starejši populaciji.. Zgodba gre pa takole: En kup pametnih. Na barko. Vsi resni, med seboj se niso vsi poznali. Ustvarjali vtise drug na drugega.. Pijača za dobrodošlico. Pijača za dobrodošlico. Pijača za dobrodošlico. Vmes skrita kamera. Vsakega posebej, v gro planu, ob najzapeljivejšem nasmešku in seveda s kozarcem v roki. Pijača za dobrodošlico...... Zvečer skrita kamera ponovno. Je bila res ena stilska preobrazba par ekselens Seveda smo bili šele potem, ko smo si družno ogledali zadevo, pravi prijatelji brez nekih proseravanj kdo je kdo in kako kdo kaj ja in kaj ne... Zdej je tozadevno mal kriza, če bi koga posnela, bi me še tožil... japaja