Demenca

Prosila bi, če mi lahko kdo pove kaj o deminci! Namreč , imam mamo staro 95 let, sicer že pol leta v domu za ostarele,sedaj pa je nastopila tako močna demenca , da nič ne govori, zavrača hrano,mislim da nas neprepozna,tudi hodi ne več. Če ima kdo kašne izkušnje z tako osebo,kako se pogovarjat, ali hodit na obiske, jaz sem sedaj vsak dan pri njej,jaz več nevem kako in kaj.Za vsak nasvet bom zelo hvaležna,saj postajam nemočna, in obupana.

Mariya

mariya

26. jan 2010 10:07

Mislim ,da obstaja neka organizacija Spominčica poglej na: http://www.ljudmila.org/zzppd/ Tudi jaz imam probleme z mamo, a še ni tako hudo, da bi nas ne prepoznala, pa tudi hodi še sama in se sama rihta. Vidim pa, da stvar vsak dan bolj napreduje. Mislim, da boš težko sama skrbela za mamo, saj mora biti taka oseba pod stalnim nadzorom. Kaj pa dom? Sweetie

26. jan 2010 10:08

Na tvojem mestu bi se najprej pogovorila z zdravnikom v domu, ta mamo vejretno najbolje pozna in ve, kako ravnati v taki sitaciji, ali z maminim osebnim zdravnikom. Demenca je neprijetna reč, najbolj za svojce, še njamanj za tistega, ki jo ima.

 

Ne obupaj, mama je dočakala častitljivo starost in tega bodi vesela. Hodi k njej na obiske, drži jo za roko in božaj, ti bo lažje, in morda te bo v teh trenutkih kdaj tudi prepoznala. In tudi če te ne bo, ti boš imela lep občutek, da si ob mami, da ni sama in osamljena.

Mamamia

mamamia

26. jan 2010 10:22

Moja nona je mela demenco, pa tudi moževa jo ima. Je v domu. Moja tašča ( njena hči) je hodla na predavanja o demenci, kjer so predavali zdravniki, mislim, da je prav ta Spominčica. Tam je izvedela vse o demenci in kako se z njo živi oz kako je za svojce kot tudi za bolnike. Nona se ne spomne za danes če je jedla, spomne pa se za nazaj, ko je bila še mlada, ali pa otrok. Nas ne prepozna več. Baje odmirajo možganske celice oz se možgani sušijo, kolkor sem jaz informirana. Če ni tako, naj me kdo popravi. Naredili so ji psihološke teste in s temi testi so ugotovili demenco. Baje je potencijalen vsak ta drugi, ki dočaka višjo starost. Imaš vseeno srečo, da je v domu, ker taki ljudje, z izrazito demenco ne morejo živet brez pomoči 24 h na dan. Moja nona naprimer ni jedla in je totalno shirala in nato umrla, moževa pa nasprotno dobro je in je že par let v domu. Ne vem, če sem ti kaj pomagala, ampak se splača res povezat z društvom spominčica, za vse informacije. Katarina K http://katarinak.moj-album.com/

26. jan 2010 10:22

mamamia je napisal/a:

Na tvojem mestu bi se najprej pogovorila z zdravnikom v domu, ta mamo vejretno najbolje pozna in ve, kako ravnati v taki sitaciji, ali z maminim osebnim zdravnikom. Demenca je neprijetna reč, najbolj za svojce, še njamanj za tistega, ki jo ima.   Ne obupaj, mama je dočakala častitljivo starost in tega bodi vesela. Hodi k njej na obiske, drži jo za roko in božaj, ti bo lažje, in morda te bo v teh trenutkih kdaj tudi prepoznala. In tudi če te ne bo, ti boš imela lep občutek, da si ob mami, da ni sama in osamljena. Mamamia mamamia

To je pa res zelo lepo napisano. Se podpišem. Katarina K http://katarinak.moj-album.com/

26. jan 2010 10:41

Bravo, darling. Vendelina jr.

26. jan 2010 10:51

mamamia je napisal/a:

Na tvojem mestu bi se najprej pogovorila z zdravnikom v domu, ta mamo vejretno najbolje pozna in ve, kako ravnati v taki sitaciji, ali z maminim osebnim zdravnikom. Demenca je neprijetna reč, najbolj za svojce, še njamanj za tistega, ki jo ima.   Ne obupaj, mama je dočakala častitljivo starost in tega bodi vesela. Hodi k njej na obiske, drži jo za roko in božaj, ti bo lažje, in morda te bo v teh trenutkih kdaj tudi prepoznala. In tudi če te ne bo, ti boš imela lep občutek, da si ob mami, da ni sama in osamljena. Mamamia mamamia

Zelo lepo napisano! In nekaj takšnega počne moja prijateljica, ki ima mamo zaradi enake bolezni v domu. Ognjič

26. jan 2010 10:53

Moj oče je imel demenco.Dokler diagnoza ni bila potrjena,smo včasih že obupavali.Svakinja,ki je skrbela zanj,je šla na predavanje in potem je bilo malce lažje,ker smo vsaj približno vedeli,kako ravnati z njim.V zadnjih dneh ni več jedel,zavračal je tudi pijačo.Bili so težki trenutki.Drugo kot biti ob babici,jo držati za roko,pobožati...ti ne vem svetovati.Taki bolniki zelo radi gladijo kako mehko igračko. Bodi čim več ob njej,lažje bo njej in tebi. Majdina

26. jan 2010 12:03

Večinoma se spominjajo svoje mladosti,svoje otroke imajo še vedno za majhne čeprav so ti že zdavnja odrasli in imajo svoje družine.Živijo v nekem svojem svetu,res je najtežje za svojce.Demenca se večinoma začne po 65 letu,lakho pa tudi prej.Sprva pozabljajo samo nekaj stvari sčasoma napreduje do te mere,da neznajo sami jesti,piti ali iti na stranišče.Kadar si pri njej morda času obrokov ji pomagaj jesti,daj ji žlico v roke in ji jo pomagaj ponesti k ustom,prigovarjaj ji kot otroku,ko noče jesti.Potrebnega je veliko časa in predvsem potrpljenja,neboj se vprašati zaposlenih na oddelku kaj bi bilo za tvojo mamo najbolje,saj jo osebje na oddelku najbolje pozne,vedo kako je bilo z njo čez dan in ponoči so slabši in so boljši dnevi.Lahko ima ob sebi kakšnno plišasto igračo ali morda dojenčka,nekateri se z njimi pogovarjajo,spijo z njimi,preprosto jih imajo za svojega otroka,včasih mu dajo tudi ime.Morda ji lahko prineseš kakšno družinsko sliko ali nekaj podobnega,kar jo bo spominjalo na preteklost.Želim ti da z mamo čimlepše preživiš dneve,ko si ob njej. chappy

26. jan 2010 12:29

Morda kakšen nasvetnajdeš v sledeči knjigi. Morda ti jo lahko posodijo v domu, delovna terapevtka ali soc.delavka...vprašaj. http://www.firis-imperl.si/knjiga_zid_molka.ph Pika Nogavička

26. jan 2010 13:00

Res lep in srčen post, mamamia. Se podpišem tudi jaz. Košuta