Kaj je prav

Seveda ni kulinarična tema,ampak ker se tukaj marsikaj izpove in izve imam jaz eno temo.

Resnica ali laž.

Sama sem taka,da vse povem po resnici o meni in o moji družini.Ali je vse ok.ali so težave povem po

resnici.Žal ne znam drugače.Sem pa opazila pri prijateljih,znancih,da marsikaj olepšajo ,zatajijo,prikrojijo.Pa se sprašujem, jaz vse povem po resnici ljudje pa to pač vzamjo kakor kdo,a ugotovim,da oni niso tako odkriti,kaj zdaj naj lažem olepšujem al kaj.

Jaz mislim ,če sem jaz odkrita so tudi drugi,a žal ugotavljam,da ni tako.Ti ki vse poveš odkrito si bolj ranljiv se mi zdi,oni pa se skrijejo.Kako v bodoče.Žal ne znam lagat ali prikrijit resnice.Kaj porečete vi.

dari

30. avg 2009 17:11

Sva že dve...tudi jaz sem taka, a vse pogosteje vidim, da vsepovsod res ni tako.Včasih to tudi boli a ne?? lp petardica

30. avg 2009 17:29

Dari, tudi jaz sem odkrita, včasih še preveč, vendar moje osebne stvari ne povem nikomur, zato ti svetujem, tvoje reči so TVOJE in obdrži jih zase! Če je prav hudo, da bi se rada nekomu potožila potem sta mama ali sestra, brat pravi in zanesljivi osebi!

Lepo je biti odkrit, malo jih je in take ljudi spoštujem in cenim!

 

Anamarija

30. avg 2009 17:52

Saj to je to,vidiš,da drugi niso tako odkriti,pa ti še vedno svoje poveš po resnici.Samo žal opažam,da tudi tisti,ki jih poznam že več kot 20 let niso odkriti pa misliš kaj je zdaj to.Sem vedno ista a opažem,da nekateri gredo s tokom,se pravi z časi,ki so sedaj,laži,kradi,delaj samo za svoje dobro drugi niso pomembni.Žal jaz nisem takšna in mi to ne gre. anamarija 1verjetno se bom res morala držati tega moje stvari so samo moje.Saj poskušam grizit jezik,da ne povem vsega,pa ne ,da bi koga žalila, da ne povem tega kar se dogaja pri nas. Petardica prav imaš boli,zelo boli.Mislim,da najbolj zaupne stvari res povem samo možu,ki je res dober.Ampak na splošno razne družinske zadeve poveš še prijateljem ampak ugotoviš,da si ti tisti,ki poveš resnico oni pa vse tako nasplošno.Poveš težave,pa tudi vesele stvari. Pa vedno povem,če je komu kaj koristnega,da lahko izkoristijo,pol pa vidiš, da oni bi pa tebi še vstran vzeli namesto kaj povedali.Res sem žalostna,da je tako.Pa me razočarajo a jaz vedno pozabim in mislim dobro. dari

30. avg 2009 18:05

Mene je mami učila,da tisto kar se dogaja doma,tam tudi ostane,ker iz nekaj odkrith besed,potegnejo eni cel roman.....imam eno v bližini ,ki samo lepe stvari pove,potem zveš od drugih ,da ni vse rožnato.

Anamarija ,kaj če nimaš ,mame sestre ,brata......je pa včasih tujcu lažje potožiti ,kot svojemu bližnjemu.

lp goga

30. avg 2009 18:44

Imam še sestro,samo ona vedno oporo v meni išče tako,da se jaz njej sploh ne potožim.Odkritost mislim predvsem,kaj se dogaja doma ,da se pač pogovarjaš odkrito pa res mislim,da imaš gogad prav,da naj to ostane doma.Saj to niso skrivnosti ampak vsakdanje reči,katere pa nekateri zavijejo v celofan ali pač lažejo ti pa jim zaupaš in si res potem razočaran,ker vidiš,da ljudem ni več mar za resnico. dari

30. avg 2009 18:55

gogad je napisal/a:

Anamarija ,kaj če nimaš ,mame sestre ,brata......je pa včasih tujcu lažje potožiti ,kot svojemu bližnjemu.

 

Drži, vendar jaz se nobenemu ne pritožujem, da ne grenim življenje in morebiti žalostim, tako, da moji najbližnji niso imeli veliko dela z mano, večinoma sem "težave" sama rešila!

Itak, če nekomu zaupaš, da ti gre dobro, ti zavida, če pa zaupaš, da ti gre slabo se veseli tega....biga, bi reku en moj prijatelj, uapam. da je še moj prijatelj.

Anamarija

30. avg 2009 18:58

Ljudje smo pač različni - nekateri sčvekajo o sebi, o svojih, o odnosih med njimi enostavno VSE. V družbi neznanih ljudi so takoj nekje na sredi in mimogrede poznajo vse ljudi po imenih. Drugi so pa zadržani, o svoji intimi lahko govorijo le z redkimi osebami, ali pa še to ne. Pogosto jih celo moti odprtost onih drugih, saj se počutijo voajersko ob poslušanju vseh teh zasebnih stvari. V nepoznani družbi se spravijo v kot in govorijo le z ljudmi, ki naredijo prvi korak. Ne bi rekla, da imajo eni ali drugi razlog da se v zvezi s tem trkajo po prsih da so boljši, odkritejši, iskrenejši...in kaj vem kaj še vse. Smo samo različni. In če koga moti, da njegov prijatelj ne pove "vsega", naj najprej pomisli, če ga ne obremenjuje s tem, da mu pripoveduje "vse". Za "vse" je treba najti kakšno posebno osebo. Lisa

30. avg 2009 19:12

Jaz sem načeloma iskren, vendar določene stvari vseeno zadržim zase, kakšen podatek pa zamolčim oz. ga povem le tistim, katerim res zaupam.

Na žalost je tako, da ljudje laže živimo v svetu zgodbic, pravljic in izmišljotin, ker če bi vedno vse govorili po resnici in podajali vse podatke, bi se najbrž že pobili med seboj. To je lepo prikazal tudi Miki Muster v Dogodivščinah Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika v zgodbi Obisk iz vesolja.

Drejček

30. avg 2009 19:54

Mene so učili, da je treba po pravici govoriti. Tako da tisto, kar ne želim povedati, raje ne povem kot pa da bi se zlagala. Ker če ne poveš, se nisi zlagal. Sicer pa eni lahko o sebi povejo vse, drugi pa bi tudi radi, pa pač ne morejo in so po moje v večjih težavah kot tisti, ki "dajo vse ven". Če nekomu potožiš, je praviloma tako, da on na to kmalu pozabi, ti pa si le povedal in si mogoče olajšal dušo... zoja

30. avg 2009 20:47

Dobro, primerno, lepo in pravilno je govoriti resnico. Če želimo biti verodostojni, je resnica najboljša. Ampak zgolj odkritost do meje naivnosti pa ravno ni kakšna silna vrlina. Ker manjka modrost. Modrost je v tem, da se človek kdaj odloči, da bo kakšno stvar tudi preskočil. Da ravno vsega o sebi ne bo kar takoj povedal. Ker, da se razumemo, kaj za vratga pa Janeza Novaka dela bolj zanimivega od Pepeta Slehernika? To, kaj je imel za kosilo? To, kakšne obloge so na steni v jedilnem kotu in kakšne tapete v spalnici? To, na katereo šolo hodijo otroci? To, kakšen avto ima? To, da takoj VSE pove? To, kako s partnerjem poskrbita za kontracepcijo (ali je šel ona ali ona na sterilizacijo, kdo že?). To, s kom je kdo hodil v srednji šoli? To, kaj kdo dela in kje je zaposlen? To, koliko ima premoženja? To, koga pozna in a veste za onega, a je ta res prevaral svojo ženo?.... To, kako je spal na kavču, ker ga je žena poslala tja, zategadelj ker je oni dan prišel ob enih zjutraj s frendi z žura...in vse zbudil? Nič od tega in še marsikaj iz dolge liste paberkovanj, ki jih človek sliši, ne da bi izrecno vprašal ali iskal informacijo, ne dela ne nikogar zanimivega. Zanimivi so ljudje, ki takrat, ko je prav naredijo tisto, kar je prav. Pa zanimivi so ljudje, ki mislijo s svojo glavo, pa čeprav imajo popolnoma drugačno mnenje od večine ostalih. Pa zanimivi so ljudje, ki delajo tisto, kar je prav, dasiravno to kratkoročno ni najbolj oportuno. Pa uanimivi so ljudje, ki jih želiš še enkrat srečati. Ali pa tisti, ki bi jih rad srečal, ker jih poznaš npr na forumu, ker pač imajo "ono nešto". Kak nepozaben stavek. Pa kako silno kombinacijo v receptu. Pa kakšno izkušnjo, o kateri ravno NE razglabljajo na forumu in NE davijo sodelavcev z njo, takoj ko pridejo v službo, ampak jih taka izkušnja dela modre. Pa tudi čisto vsak dan našega novorojenčka vesoljnega fourma ne zanima tako zelo.....zato o tem ne pisarmo v tematiki o čiščenju pečic... Tko je shvatio, shvatio je. Vendelina jr.