Še ena iz osemdesetih

http://www.youtube.com/watch?v=wvGH83HDPL8&featu

in

http://www.youtube.com/watch?v=9CWtMDMGZXM

Ko sem slišala pet prvi komad Slavišo Stojanovića enkrat na Polnočnem klubu, sem še bolj vzljubila EKV. Ker je Slaviša tako lepo, spoštljivo in z zanosom govoril o njih, da me je kar pri srcu stiskalo. Nisem si mislila da so fuzbalerji taki romantiki :)

Point ( tudi te teme ), je v tem, da glasba vedno v nas prebudi neka čustva. In da ljudi, ki se ukvarjajo z glasbo običajno povezujemo z lepimi čustvi.

Tam, v osemdesetih, sem vedno jokala ob pesmi I Belive in Angels. Tisti čas je umr mlad fant, ki so mu na pogrebu predvajali to pesem. V istem obdobju je umrl mesec dni star dojenček moje prijateljice na isti dan, ko sem se razšla z otrokovim stricem.

Danes te pesmi sploh ne registriram več, ker njen simbolični pomen potekel.

Nenazadnje tudi mali otroci najprej padejo dol na glas, na petje. Moja mala nečakinja mojemu vzdevku vedno doda tudi la, la, la. Zakaj neki.

saša