Pomladna "poezija"

Danes že ves dan dobivam mejle vseh sort, no, eden je tudi tale (avtor ni naveden):

 

TAKO PESMICO SEM DOBILA:

Spet prišel je tisti pomladni dan,

ko treba dat bo zimske gate stran,

si treba bo nadeti tangice

in lepe pisane rožaste špangice.

A kaj se čudo čudno tu godi,

tangice premajhne so za številke tri!

Le kako se je to zgodilo,

da telesce se je tako poredilo?

Je bilo predolgo zimsko spanje,

zdaj pa je porazno tole stanje.

Nič ne pomaga jok in stok,

treba bo v nov naskok!

Zdaj sta na vrsti regrat in solata,

da bo spet manjša zadnja plata,

pa treba stopit bo na planine,

da lepše bodo te obline.

Saj zdaj je konec dolge zime,

fantje že cedijo sline,

zato le pazi draga punca,

da se špeh okrog ne gunca...

IN TAKO SEM ODGOVORILA:

Pri meni se vseskozi gunca,

tud' kmet ma raj' debel'ga junca,

airbag je tud' priporočljiv,

če hočeš biti manj ranljiv.

In pa: vemó, da suhe babe

so prepogosto volje slabe,

nataknjene in neprijazne

in mlahave kot vreče prazne.

Poskusi sam in videl boš,

kako lahko gre vse na nož,

če moraš dan za dnevom biti

sestradan in z vrvico v riti.

Loni Makaroni

12. mar 2009 14:54

ežoj

12. mar 2009 14:58

 Ja, smo se temu od srca nasmejali že pred kakšnimi petimi leti.

katka http://katka-lopatka.moj-album.com/album/5

12. mar 2009 15:31

ja, pred letom ali dvema je to celo po kulinariki že krožilo, mamamia

mamamia

12. mar 2009 15:40

vem, ma je spet pomlad in od takrat smo pozabili nanjo...

Loni Makaroni

12. mar 2009 16:37

Ker ni, da bi ponavljala znano stališče o do-it-yourself-poetry, tule je moj prispevek k topicu. Plus, dajte testirajte na plemenu, koliko časa bodo potrebovali, da brez guglanja povedo, kdo je avtor in iz katerga cikla je tole (če bodo rabili več kot minuto, so v težavah). Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim, v pesmih mojih védna, sama govorica, de jo ljubim. Ve že noč, ki bridko sliši zdihovati me brez spanja, ve že svítla zarja, dneva porodnica, de jo ljubim. Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera, tiho tolažbo mojga bledga, velga lica, de jo ljubim. Prebivál'ša mojga stenam, mirni je samoti znano, tudi nepokóju mesta ni novica, de jo ljubim. Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase, ve že, ki nad pótjo leta tica, de jo ljubim. Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizo njega, ino ve, ki mimo vodi me stezica, de jo ljubim. Ve že vsaka stvar, kar vedet in kar slišati ok mene, in verjeti noče draga mi devica, de jo ljubim. Vendelina jr.

12. mar 2009 16:40

To pesem smo pa že v OŠ poznali. Margot

12. mar 2009 19:25

Hej! Jaz sem še čisto čisto nova in se še nisem nič oglasila, le prebiram zadeve. Tale Prešernova gazela pod naslovom Žalostna komu neznan je resnica pa me je vzpodbudila, da se oglasim, ker pač nihče drug ni odgovoril. Pa še pesem je takoooo zelo lepa in takooo dolgo je že nisem slišala. Kdaj je že bilo to, ko sem hodila v šolo? Verjana verjana

12. mar 2009 20:22

vendelina jr. ti pa moraš biti zelo učena ko kar naprej vpletaš angleške besede.pa lep pozdrav. hmm

12. mar 2009 23:06

Verjana, le pogumno!

Atina

13. mar 2009 8:46

Loni, super si mi polepšala tale petek 13. takale poezija me vedno spravi v dobro voljo. Vendelina Jr. hvala za tvoj prispevek , toplo mi je pri srcu . LP hedonist