Tašča me dobesedno sovraži in mi grozi celo to,da me bo ubila

Tudi sama sem tašča. Svojega sina imam nadvse rada, a moja ljubezen se ne more meriti s tisto, ki mu jo daje moja snaha, oziroma njegova žena. To sta dve čisto različni ljubezni in meni se zdi nemogoče, da bi ena drugi hodili v zelje. Zato se, draga Sarin, pogovori z fantom, oziroma oba se skušajta pogovoriti z mamo in ji povedati, da je s teboj dobila še eno hčer, ne pa da si ji ti ukradla sina. Sama gledam tako na to, sploh pa imam še dva vnuka! Le kako bi ju imela, če ne bi dobila tudi snahe? In tudi ti, bisaoilf, se poskušaj ravnati tako, kot ti svetuje Vendy, zamere nas res zelo izčrpavajo, leta pa tako bežijo, da se kar naenkrat postaraš in prideš ti na mesto tašče. Zato, če se le da, zgladimo medsebojne spore, v pozitivnem smislu je življenje veliko lepše. daga

Vendelina jr. razumem kaj hočeš povedati, in imaš po eni strani prav, da energijo zapravljam na tega zmaja (ta je dobra) ampak nočem imeti več opravka z njo. Za mene več ne obstaja. Pa po eni strani mi prav odgovarja, da je tako saj je prej vedno hodila, brez trkanja, brez najave samo v naše stanovanje. Nonstop. Pa nisem nikoli rekla, da me moti, čeprav me je. Niti možu ne. Ta "bolečina" bolj bi rekla izdaja, pa traja in bo trajala in to od tistega trenutka, ko me je izigrala. Vem, da se ponavljam, ampak takšen tip osebe sem. Ne odpuščam, ko nekdo izda moje spoštovanje brez razloga. bisagolf

Sem hotela nekaj napisat, pa vidim, da me je Gigi_84 prehitela. Napisala bi namreč do pike isto! sara

Bisagolf, kuhanje zamere na daljši rok škodi samo tebi. Zamahni z roko, dopovej si, da to, kar ona trosi okrog, res ni življenjsko pomembno zate in skušaj imeti z njo dobrososedski odnos. Saj ni treba, da jo imaš za zaupno prijateljico, ampak tako, na ravno vsakodnevnega pozdrava in kakšnega dodatnega stavka bi pa menda šlo, kaj praviš? sara

Drage moje, Ali ima katerakoli od vas kakšno izkušnjo, ki je šla takole: neka oseba vam je šla fino na jetra, zdelo se vam je, da vas ogroža, zdelo se vam je, da dobiva več pozornosti kot ve, zdela se vam je preprosto zoprna in ste se na trudile, da bi imele čim manj stikov z njo, ampak ta oseba se ni dala zmesti in vam je vsak dan s svojo prijaznostjo in prisrčnostjo dokazovala, kako je v redu in potem ste, nekega dne, glej ga zlomka, spregledale in videle, da ta oseba je pa čisto okej in zdaj ste jo akceptirale in nekako sobivate v eni silni harmoniji? Sama namreč take izkušnje nimam. Kvečjemu imam izkušnjo, da če s kom nisem imela kemije in sem si potem dopovedovala, pa daj človeku šanso, prvi vtis je bil napačen, ne takoj soditi....bolj kot sem dajala šanse, slabše je bilo. Pa tudi v resnici ne poznam nobenega, ki je ima za najboljšega frenda ali pa vsaj znosnega znanca nekoga, ki ga prej eno določeno obdobje "živega ni mogel"..... Ne trdim, da ni možno, samo v živo še nisem videla. In sem nekako skeptična do metode, s katero bomo nekoga drugega prepričali, da smo okej in to tako, da bomo presežno prijazni in prijetni in potem bo tista oseba spremenila mnenje. Ker nekako ne verjamem, da lahko kogarkoli spremenimo, razen sebe. Ko pa se spremenimo sami, tudi ostali drugače reagirajo na nas. Bisagolf, narobe si me prebrala ali pa še ne želiš prebrati. Anyway, it is your life, my work here is done. Vendelina jr.

Absolutno se strinjem z Vendy! Zakaj pa bi se sploh pretvarjali za nakoga drugega? Popolno kuhat, pečt, se smehljat, da boš tašči všeč? Zame je tako, a te sprejme ali pa ne. Tudi skozi obdobje prijaznosti sem šla, pa je takoj, ko je bilo kaj narobe usekala kot kača. Jaz sem v življenju potegnila tole: ni važno, če so družinske vezi. Če ne gre, pač ne gre. Najbolj hudo je mučit enega in drugega. In si dopovedovat, da si si familiarno soroden in bla, bla... V življenju se moramo postavit sami zase, brez mam, tašč ipd. Tako bomo živeli polno. In, pa naj se sliši še tako grdo, ne rabimo ne mame, ne tašče, na kogarkoli, da bi preživeli... lidka [sonce]

bisagolf je napisal/a:

Pa po eni strani mi prav odgovarja, da je tako saj je prej vedno hodila, brez trkanja, brez najave samo v naše stanovanje. Nonstop. Pa nisem nikoli rekla, da me moti, čeprav me je. Niti možu ne. bisagolf

Pa si le prišla do tega, da tudi prej ni bilo vse v redu, preden si izvedela, da te obrekuje. Tudi pri nas je bilo tako kot si ti napisala. Pa sem se potrudila vzpostaviti neko zvezo in zdaj se imamo radi. Z neko distanco seveda, ampak vsaj glava ne boli več. matilda

Gigi_84,VSE LEPO IN PRAV...AMPAK ON SPLOH NOČE VEČ DOMOV,ker enostavno ni sposobna,da me enkrat pa ne bi omenila in mu solila pameti...samo za to se gre.nikoli mu nisem branila,da bi obiskoval mamo in sestro saj se zavedam,da je to njegova družina in tega mi niti na kraj pameti ne pride,da bi mu preprečila in od njega zahtevala,da prekine stike.pa tudi,če bi to zahtevala,bi se on postavil zase in verjetno bi bil najin odnos v težavah.skratka sploh več noče domov,ker noče poslušati,da dela narobe in da se ne odloča prav...itd. sarin

lidka je napisal/a:

Jaz sem v življenju potegnila tole: ni važno, če so družinske vezi. Če ne gre, pač ne gre. Najbolj hudo je mučit enega in drugega. In si dopovedovat, da si si familiarno soroden in bla, bla... V življenju se moramo postavit sami zase, brez mam, tašč ipd. Tako bomo živeli polno. In, pa naj se sliši še tako grdo, ne rabimo ne mame, ne tašče, na kogarkoli, da bi preživeli... lidka [sonce]

No, jaz se pa s tem ne strinjam. "Kri ni voda" so že kdaj rekli. Stikov se ne da kar tako prekiniti. Naj bodo starši še tako čudaški, ni prav, da jim otroci obrnejo hrbet na tak način, da nimajo popolnoma nobenih stikov z njimi. Res bi mi bilo preveč, če bi moj partner bil pri mami vsak dan, ampak jaz pa nimam pravice, da bi mu stike z njo omejevala. Pa ni važno, a gre k njej na kafe ali ji ima za zamenjat žarnico. Isto je z vnuki. Dokler jim ne škodi, nimam pravice odrekat stikov. In dokler je tako, se hote ali nehote z njo srečujem tudi jaz. In če se trudim vzpostaviti en normalen odnos, so mi ta srečanja z njo dosti manj naporna, kot pa če se gledava grdo. Ugotovila sem, da ni treba, da je moja druga mama ali da sva najboljši prijateljici, ni treba, da hodim k njej na kavico ali da greva skupaj nakupovat, da se ustvariti tudi en tak odnos, kjer se pač spoštuješ do določene mere, vseh skrivnosti si pa tudi ni treba povedati. Sama sem ugotovila, da se z določeno mero distance z moje strani, tudi ona obnaša drugače, ne upa več vsega reči. Ne kliče več za vsako stvar, ker ji je moj dal vedeti, da tisti trenutek, ko se ona spomni, pa ravno ne bo skočil do nje, če nima časa. In zdaj smo vsi zadovoljni. matilda

Draga Sarin, hotela sem napisat par reči, pa je skoraj vse že napisala Vendy. Torej nima smisla da še enkrat pišem, ti samo še enkrat preberi. Dodajam pa še tole - imaš stanovanje, tipa ki ti je ob strani, krasne starše, vidva sta krasna človeka in se imata rada......zakaj zavraga hočeš da te ima na vsak način rada še tašča (pa svakinja in še kdo)? Imaš vse kar je bistveno in si na celi črti "povozila" svojo taščo. Pusti jo na miru da izpiha ogenj in se počasi pogasi. Če nekje ne gre, pač ne gre. Lisa