Krst nezakonskega otroka

tulka je napisal/a:

Če sem iskrena, mi je taka poroka veliko bolj iskrena kot tista, kjer ženin ali nevesta na silo opravi zakramente, zato da se lahko cerkveno poroči. Takoimenovani "mešani" zakonci si vsaj pustijo svobodo odločanja in se sprejmejo takšne, kakršni so. Jaz dam kapo dol pred njimi.     [hrosc-rdec] tulka

Točno to. Atina

Se podpišem pod tulkin post. Sicer ste pa naju z možem s tole temo res spodbudile, da sva danes 1x po dolgem času spet pogledala dvd z najino poroko. Res smo se lepo imeli. Dva meseca prej, ko smo se pripravljali, na poroki, pa še dva meseca potem, ko smo se pogovarjali o njej. Edina stvar, ki bi jo sedaj naredila drugače: poročno torto bi sama spekla (čeprav mi je bila takrat Lincerjeva čisto všeč). Nena

nb, baje to prinaša nesrečo, če si sam spečeš poročno torto (sem na teh straneh prebrala). Pa tudi časa pred poroko ravno ni na pretek. Atina

No, saj Jezusovi starši tudi niso (bili) krščeni... Tako da to imaš lahko za argument. V Lj. se sicer gotovo da krstit ne glede na status staršev. Pri mojem in bratovem krstu pa niti staršev ni bilo, ker nas nista hotela krstit - krstila nas je babica sama z župnikom, nimam pojma, kdo mi je boter... (verjetno je moral bit zraven). Kar se tiče porok - naj ima vsak tako, kot si jo želi - in naj se parom čim bolj skladajo želje:) Mi se imamo lepo v hudem grehu in nočemo nikomur nič slabega:)

Veri, malo čuden argument je tole. Jezusova starša sta bila globoko verna Juda, živela sta po postavi, krščanska vera (in krščevanje) se je pa začela šele z Jezusom. Atina

Da ne bo pomote, ali narobnega razumevanja.Vse mi je jasno kako in kaj je s porokami. Lahko samo pogledaš z več strani. Zelo močno podpiram ljubezen med dvema. To je nekaj najlepšega kar se ti lahko zgodi v življenju. Ne glede na vse. Če najdeš nekoga, ki ti je dejansko druga polovica, kateri ti zna prebrati misli, te crklja in razvaja in brez katerega ti ni več živeti, je to vse kar potrebuješ v življenju. Redki so tisti, ki imajo tako srečo, da se jim lahko to zgodi v življenju da nekoč v nijihovo življenje stopi človek, poleg katerega se zaveš, da je on tisti za katerega je vredno tudi umreti. Ko se zaveš, da je edino ljubezen z nim tista, ki v tvojem življenju velja, je to tako trden temelj, da tudi svoje otroke z lahkoto vzgajaš v tem duhu. Ker je vsak dan zase lep , vsakodnevne težave velikokrat same po sebi izvodenijo in ko se oziraš nazaj se spominjaš le lepih trenutkov. Ko najdeš ljubezen svojega življenja je to neizmerna sreča in vsak dan posebej pozdraviš, da ti je bilo dano na tem planetu užiti vse sladkosti ljubezni, tako močnih čustev in vsega lepega kar si lahko podarita dva, ki se resnično ljubita. In če ti uspe tako živeti, je vse zgoraj napisano brezpredmetno. barbyslo

Atina je napisal/a:

nb, baje to prinaša nesrečo, če si sam spečeš poročno torto (sem na teh straneh prebrala). Pa tudi časa pred poroko ravno ni na pretek. Atina

Ojej, a to pomeni, da imam v zakonu trojno nesrečo? Za vsako torto eno? (nasrečo namreč) lp Vlado

Atina, jaz sem Veri razumela bolj v smislu, da pa res ni važno, kako kdo stoji z zakramenti in ali jih sploh ima. S čemer se popolnoma strinjam. Kdor je pozitiven in najde več lepega kot slabega, kdor pomaga, ko je treba in se ne srkije, kdor si raje zapomni vesele stvari kot slabe, kdor ravno ne kuha slabe volje...tak bo s to milostjo živel celo življenje. Pa je totalno vseeno ali bodo verniki temu rekli "božja milost" ali pa bomo mi agnostiki in ateisti rekli, da je to že nosi s sabo in da v tem ni nič transcedenčnega. In takega človeka si bodo ljudje zapominili in bo pustil v mnogih ljudeh sledi in spominjali se ga bodo še mnogo let po njegovi smrti. Skratka, to pozitivnost prepoznanmo vsi, ne glede na versko opredelitev, a ne? Zdaj pa prepuščam vsakomur, da premisli, koliko je za dosego take pozitivnosti nujno potrebno, da imaš zakramente. Aja, poznam eno blazno količino ozkosrčnih, zamerljvih, neprijetnih in sploh takih za izgoniti se jim, ki so v zadnjih petnajstih letih zbrali vse zakramente...... Vendelina jr.

Se strinjam: če nekdo želi živet dobro in plemenito in pozitivno in  temu pač reče "po katoliških nazorih", res ne vem, zakaj rabi ravno še tisti uradni zakrament krsta. Če je možen, ok, je lep običaj, če ni možen, pa ne razumem, zakaj si delati take probleme...

Nasja

Pred dnevi sem na pokopališču v kraju, kjer je velika večina vernih, razlagala, da je na pogrebu moje babice, ki je bila v resnici globoko verna v pozitivnem smislu te besede, duhovnik dovolil, da smo iz vežice odnesli en sam samcat venec, ker se mu je mudilo na trgatev. Vse ostale vence, ki so bili zelo težki in cvetje ,pa sem morala sama znositi približno 20 m na grob. Tega duhovščini nisem nikoli odpustila.

Mlajša znanka, ki se je tudi spominm s sedmine, mi je povedala, da je dve leti prej isti duhovnik ob smrti njenega očeta prepovedal zvonenje v cerkvi, ker gospod ni umrl naravne smrti. Ubil se je namreč v prometni nesreči. Mežnar , neki Huba, je kljub temu zvonil, pred tem pa je duhovniku povedal, da bo zvonil, pa čeprav ga ta nažene.

Kmalu so ga na zahtevo vernikov premestili drugam.

 

F r i n a