Motnje hranjenja

Pa včasih je treba morda okliščine spremeniti, ker človek v istih okoliščinah deluje ponavljajoče. Zato ekstremne situacije (pa magari je to visenje na eni roki nad prepadom ali pa letenje z avtom iz ovinka ali pa lebdenje med življenjem in smrtjo svojega otroka..) pomagajo v zelo zelo kratkem hipu postaviti stvari na svoje mesto. Ko ugotoviš, da se morda nimaš več kaj dosti časa zaj*****t ! Sicer pa meni všečen stavek: Stvari se spremenijo, ko je situacija nevzdržna. japaja

Loni je napisal/a:

Sem živela od sadja, zelenjave in jogurta, morda še sem ter tja kak orešček. Več kot 3 leta nisem probala sladoleda, čokolade, kruha, pašte, pice... Loni Makaroni [rozica]

uf, kaj bi dala za tak karakter ...

Itak, to ni karakter, to je bolezen. Margot

itak...naj ti povem da to ni nič dobrega, da imaš tak karakter kadar ga nekako uporabljaš proti sebi. Blossom blossom

itak, karakter imam zdaj, tisto prej je bilo pa dobesedno uničevanje samega sebe. Bi ti najrajši rekla, da ti z veseljem šenkam (in dam še kaj zraven), pa ne bom, ker ne želim nikomur, da bi moral iti skozi vse to. Loni Makaroni

Pa je karakter. In to zelo močan. Zato je tudi zmogla dojeti situacijo in se rešila bolezni, kar je super. Občudujem take ljudi, ker sem sama karakterno zelo šibka. Že več kot 15 let stalno na nekih dietah, sanjam o lepi postavi, rezultata pa nikakršnega - ostajam na isti, preveliki teži in že čisto obupana. Ker nisem karakter, ker se ne znam držati odločitev, ker sem odvisna od hrane in prenajedanja, čeprav vem o zdravi prehrani in rekreaciji, lahko rečem, ogromno. Pa tudi lena nisem. Skoraj vsak dan v fitnesu, na aerobiki, čez vikend v hribih, čez poletje veliko teka in kolesarjenja, pred enim mesecem pretekla polmaraton... Ampak na postavi se to prav nič ne pozna. Ker je hrana moje mamilo. Pa sploh ne uživam, ko jem, ampak ne morem nehati. Počutim se obupno, sovražim svoje telo in ta nemogoč karakter. Ne verjamem, da bo kdaj drugače. In kar zavidam ljudem, ki se za nekaj odločijo in se tega držijo kar 3 leta ali več. To mora vendar biti res dober občutek - da si zvest svoji odločitvi, da doživljaš uspeh, da si zadaš cilj in ga tudi dosežeš ... Jaz tega skoraj ne poznam. Včasih sem veliko razmišljala o samomoru, vendar tudi tega nisem zmožna narediti. Še en poraz. Zdaj pač živim iz dneva v dan, če se temu lahko reče življenje. Živim sama, komaj se vsak dan spravim v službo, kjer mi ni prijetno, in se vsak dan borim s hrano. Pa vedno ona zmaga Edina tolažba trenutno je ta, sem pri svojih 28. letih (upam!) že na polovici življenja ... itak

močna volja? o ja! samo kaj ti vse to pomaga, če uporabljaš destruktivno namesto konstruktivno? kaj ti vse to pomaga? lahko rečem da izgleda da si na super poti s toliko športa! kar tako naprej. Vkolikor v športu uživaš in ne športaš samo zato da izgubljaš kalorije ki si jih pojedla je to super in ne želi si takšne volje, da nebi jedla, ker verjami, ni tako luštno kot zgleda. Sama sem si prav to želela, da bi imela tako voljo, da bi bila sposobna se držati kake diete. In ker sem zelo trmasta sem sčasoma prišla do sem kjer sem ( ni zavidanja vredno in bi šla takoj nazaj če bi se dalo kar čas zavrtet!!). Prej sem se z največjim veseljem ukvarjala s športom in sem v njem uživala, potem pa je preraslo v to, da je bilo pomembno le, koliko kalorij bom s katero aktivnostjo porabila. Če te pa hrana preveč obremenjuje kaže to na nek problem, ki ga boš lažje rešila s kakšnim bolj izkušenim, ki te lahko vodi do tega, da boš spoznala zakaj tak odnos do hrane. Blossom blossom

Pozdravljeni! Sem večletna bralka KulSlo, mnogokrat sem pomislila na aktivno članstvo, danes pa sem se odločila registrirat. Alora, tukaj sem - imejte me radi, bi rekel Garfield. Pa četudi naredi kakšno p... Poleg odličnih in večkrat preizkušenih receptih, me je vsebina tem na forumih vedno pritegnila, včeraj pa sem se definitivno našla na tejle temi. Vendelina jr. & Loni sta šli skozi življensko obdobje, ki se meni trenutno dogaja. Glede na njune izkušnje, ki sta jih delili z nami (thnx so much!), sem osebno na začetku propadanja in še prav nič pripravljena na rešitev, ki se mi ponaja v mnogih oblikah. Sem preveč tradicionalna in mati kokoš, ki se žrtvuje sebi v škodo. Vedno prisluhnem, svetujem in uspešno koga rešujem. Celo starejše in bolj izkušene. Sebe ne znam. Sem žrtveno jagnje. A kakšna sem sicer? Navzven, dragi moji, delujem kot poosebljena Mirnost s sterilno pospravljenim podstrešjem. Na videz nisem ravno napačna, sploh v zadnjem času, ko kilogrami bežijo od mene, kot, da jih namenoma podim. Pa sicer? Mili moji, jaz sem vstanju molčat cele ure s totalno skoncentriranem pronicljivim profesionalnem pogledom na vsako situacijo. Ne moreš verjet kako z lahkoto drdram pol ure v kakšnem od svetovnih jezikov pred izbrano publiko. A small talking? Kein problem, spedenam vse. Sem pa od nekdaj malce sarkastična, mojstrica besednih iger, dovtipov in humorja in znam zabavat družbo tako, da sproti iščejo robčke! Skratka, pod lepim ometom je tempirana bomba žalosti. Punce, hvala za vaše izpovedi, zelo so dragocene. Tudi pri meni bo morda situacija tako nevzdržna, da se bodo stvari spremenile. Pomaga že to, da slišim, da je meni podobnih še mnogo. Pa ne zaradi slovenceljske privošljivosti, ampak zaradi občutka, da to zmanjša moje težave, saj so nekateri podobna poglavja uspešno zaprli. Tako, malce sem se pojokala med pisanjem, ne izgledam najbolj sveža, ampak bo šlo. En lekadolček bom pojedla, bo še za malco. Vsem želim obilo sončka. beatrice beatrice

Itak, daj si še enkrat preberi ežojevo pisanje - postanizadovoljna sama s seboj v podobi, kakršna si. Bo šlo? Ko boš to zmogla, boš tudi začela razmišljati drugače in verejtno uspela v tistem, kar si želiš. Mamamia

mamamia

Mamamia, hvala za nasvet - saj jaz sem zadovoljna s svojo podobo in s tem kar imam. Bojim se izgube in samote. beatrice beatrice