Kako ukrepati?

Imam dva 19 let staro hčerko in 10 let starega sina:Moraš imeti cajta, potrpljenja i dobre volje ,močne živce!!Sveto sem si prisegla pač batine ne,roko jih samo pobožam,pogovarjamo se i počnemo marsikaj skupaj!Vsako stvar vzamem kot nekaj v zakup pač odrašča!!!!Ne bom svetovala, želim samo veliko dobre volje , veselja in skupnih uric z družino!!fajn se mejte in veliko se smejte!!! senka

Bodi vedno dosledna. Kar poveš, to narediš. Tudi ti. Pa csak dan se vsedi skupaj, povej, kaj je danes za narediti in vsak naj si izbere svoje delo. Potem pa vsi skupaj naredite in uživate v prostem času, spet skupaj. Pa na koncu ju seveda ne pozebi pohvaliti in nagraditi. Nagrada naj bo pohvala, objem, poljubček, mogoče kaka skupna igrica, ki jo imata rada....

Kyara

Imam dva otroka, bilo je zelo podobno. Ko sta bila mala, sem jima poskušala delo predstaviti bolj zabavno, vendar gre za to kar nekaj  energije in živcev. Potem, ko je prišel čas za žepnino, sem preračunala, koliko naj bi na mesec dobila (bili so majhni zneski) in primerno ovrednotila dnevna dela. Tako sta si morala žepnino prislužiti sama in sploh ni bilo več nobenega problema. Kadar je komu zmanjkalo denarja, ni bilo redko, da je vprašal: "mami, a še kaj lahko naredim. Resnici na ljubo, je bilo delo dostikrat opravljeno tako, da sem morala malo stran pogledat, popravljala za njima pa nisem nikoli (vsaj ne vpričo njiju), da ne bi izgubila volje in zadovoljstva nad opravljenim delom. Tudi letala za njima nisem in jima kazala:  to si slabo naredil, ja kaj pa počneš, tako se ne dela ...   Z leti je žepnina usahnila, delo jima je pa ostalo

 

Cila

Pozdravljeni! Jaz sem pa nova članica in že kar lep čas prebiram vsa sporočila .Najbolj me je pritegnilo prav to-namreč sama imam dve hčeri 9 let in 3,5 leta.Z taveliko imamo namreč "problem"ker se za vsako stvar (če mora kaj narediti,če mora vaditi za glasbeno ,če se mora iti umivat-skratka vedno doma ali kjerkoli smo se začne jokati.Sama sem ji že povedala da mora biti močna punca in da se z jokom nič ne doseže in da se naj postavi za sebe. Prosim ,če mi lahko pomagate kaj naj storim? harmonika

Tudi jaz imam dve punci( 9 in 5 let). Ta starejša tudi večkrat joče, če mora kaj naredit (nalogo, se umit,...), vendar ne popuščam. Povem ji samo,da je treba naredit in konec. Pa kakor hoče, z jokom ali brez. Kar pa se tiče hišnih opravil, pa imamo pri nas čarobno besedo *pomagati*. Če jim rečem naredite to in to, je tisoč besed, pa zakaj ravno zdaj... Če pa jim rečem naj mi pomagajo, pa ni problema. Včasih tudi naredimo *bojni načrt* in napadamo nered po hiši. trlica

Brez popuščanja, odločnost in vztrajnost, predvsem pa ne se odzivat na njihove provokacije....pri tem pa seveda rabite OGROMNO potrpljenja in pozitivne naravnanosti. Je pa tukaj veliko odvisno od otrokovega karakterja......prvi jamra, se pritožuje, jezika in zavija z očmi (navadno to kar vse naenkrat) se vsako stvar, ki mu ni v interesu, drugi pa je njegovo nasprotje, še vprašat me pride, če mi lahko kako pomaga...... katjushka

Se bom samo pridružila vsem ostalim,ki pravite,da je potrebno vztrajati.Pri moji puci in fantu (9let) ni nič drugače.Najhujše je pri domači nalogi.Še sesanje je včasih bolj zabavno.Je pa veliko odvisno od tega kak dan imata,včasih se jima ne ljubi prav nič,drugič pa me presenečata. Jaz ne delam nobenih seznamov,vesta,naprimer,da se morata preobleči,ko prideta iz šole in potem pospraviti obleko za sabo.Vendar je najhuje to,da jim je treba vsak dan to trobiti.Ampak trobim in to zelo odločno in glasno če je treba.Iz mize avtomatsko pospravita za sabo vedno,tu ni problema.Skratka vztrajam pri temu,da bom otroke naučila delovnih navad,tudi kuhanja,oba ne samo hčerko.Spomnim se kolikokrat sem zavijala z očmi,ko je moja mama rekla, naprimer: danes boš pa ti kuhala in tu ni bilo nobenih kompromisov in kako sem ji za to danes hvaležna. Kristina