Kako si organizirate dan

Ste dober organizator ali počnete vse po trenutnem navdihu? Občudujem ljudi, ki si zvečer pripravijo spisek opravil za naslednji dan in potem vse brez stresa izpeljejo...

 

Jezi me to, da si preveč naložim, ne opravim vsega dela, zvečer sem pa tečna, ker mi spet ni uspelo narediti tega, pa tega, pa...

Poznam teorijo in kako bi bilo treba, zanima me pa, kako to vam uspeva v praksi.

 

 

jasna

20. nov 2007 17:29

Kako nam uspeva? Meni nikakor! Že službo imam tako, da sem na razpolago 24 ur na dan, torej delam vedno in nikoli. Popolnoma nemogoče mi je potem uskladiti službo, družino z dvema otrokoma, njune obšolske dejavnosti, prijatelje, domača opravila......... Pri meni je vse vedno eno samo hitenje in en velik kaos. Ampak začuda ta kaos nekako funkcionira Morda včasih res za trenutek občudujem ljudi, ki si vse vnaprej organizirajo in jim življenje poteka po nekem ustaljenem tiru, po drugi strani pa priznavam, da mi ta moj način življenja celo ustreza. Drugače verjetno sploh ne bi znala. Najbolje delam in funkcioniram pod stresom, ko se vse podira. Verjetno pa me bo stres tudi pokopal, ali pa mi je nujno potreben, kdo ve?!? Issi

20. nov 2007 17:46

Jaz si določene stvari organiziram (tiste, ki so neodložljive in jih moram naslednji dan opraviti, npr. dogovorjen obisk pri zdravniku, ali kakšen drugi dogovorjen sestanek).

Stvari, ki jih imam v načrtu (kakšen poseben nakup, posebno delo, ki ni nujno, da je narejeno tisti dan) si ponavadi zabeležim v pomnilnik na telefonu (včasih sem pisala listke) potem se pa v glavnem ravnam po svojem notranjem občutku in ko pride pravi trenutek, to stvar naredim.

Vsakodnevna opravila opravim v zaporedju, ki se mi zdi tisti trenutek najbolj primerno, če kaj ostane za naslednji dan, se pa ne obremenjujem preveč. Vedno pa ni tako, ker moram včasih prilagodit svoje načrte tudi zunanjim vplivom, toda tudi to je dober občutek, ko lahko za nekoga nekaj narediš.

Čimmanj se obremenjujem s tem, kdaj in koliko bom naredila in če sem sproščena tudi več in bolje naredim.

Vedno bolj poskušam živeti trenutek in učim se ne obremenjevati se s prejšnjim in prihodnjim.  

emily

21. nov 2007 11:42

Ko so otroci majhni je res hudo si organizirati delo, tako da bi bilo kot si želimo. Posledica tega je, seveda, slaba volja, ker poleg tega, da je otrok čist in sit, mora biti vse na mestu kot v škatlici.

Ko se spomnim, kako so mi otroci čečkali po steni ali kaj podobnega, jaz pa sem tekala za njimi s cunjo v roki in brisala...

Potem pa se pritožujemo nad moži, da nam nič ne pomagajo, da moramo vse same... Ni tako, saj bi nam pomagali, vendar nam ni tista pomoč dovolj dobra. Jaz pišem iz lastnih izkušenj in verjamem, da se najde še kar nekaj takih žensk, kot sem bila sama.

Potem se čudimo da smo utrujene? Če bi možu zaupali bi bilo še in še časa...tudi zase.

No, na napakah se učimo.

lp

Anamarija

21. nov 2007 11:48

Jaz niti ne organiziram. Edino za službo vem, kaj bom delala - včasih, dokler ne pride kaj vmes.

Za hišna opravila pa ne delam načrtov. Ponavadi je tako, da čistim čez vikend dopoldne, ampak odkar je moj dragi doma, mi niti za to ni potebno skrbeti.

Zaenkrat gre, ker nimava otrok. 

Sonja

21. nov 2007 11:57

Če si ne bi delala spiska in organizirala bi še jest pozabila... Trenutno imam tisoč stvari na grbi-služba, faks, urejanje novega stanovanja, razni rojstni dnevi... Eni prijateljici obljubljam že sto let, da ji pridem na obisk, nikakor ne more razumeti, da enostavno nimam časa, čeprav nimam otrok (no ena tamala pikica je pr nas doma, ampak ni moja-no kot da bi bila moja-kakorkoli), ona ima pa 2. Skratka organiziranje, organiziranje in še enkrat organiziranje-pa še vedno ne rata vse!!!!!!!!! ZAČETNICA

21. nov 2007 12:10

V naprej se pripravim samo za tisto, kar je pač nujno oziroma vem, da mora biti opravljeno. Služba in juzranja kava je to. Ostalo improviziram, tudi zato, ker imam nepredvidljiv delovni čas, sploh v popoldanskih urah, saj nikdar ne vem zagotovo, kdaj bom šla iz službe.

Da si v  naprej pirpavim seznam in potem delam kljukice, kaj sem naredila, bi me spravilo ob živce. Edina stavr, ki je pri nas doma dolgoročno urejena, je vsakodnevno kosilo - da je pripravljeno. Pa še to imamo organizirano tako, da nam (dvema družinama) kuhajo drugi. Vse ostalo pa se da urediti tudi brez nekega planiranja.

Ko so bili otroci manjši in odvisni od našega prevoza, smo se temu priemrno organizirali. Zjutraj istočasno v šolo in sužbo, na poti sta otroka le izstopila iz avta, potem smo se pa čez dan dogovarjali, kdo bo koga kje pobral in peljal. Pa babice so bile vključene in teta ali stric, če je bila sila. Smo vse zmogli. Preživeli in se ob tem veliko smejali.

Sem tip, ki se ne razburja preveč, če se kaj ne anredi. Se bo pa drugič. Če je pa sila, pa pač naredimo.

Tako da neke osnove sicer načrtujem, ampak res minimalno, sicer sem pa rojen improvizator. In mi doslej še nič ni spodletelo. Več časa imam, manj naredim, manj ga imam, bolje mi uspeva. In ko je največja gneča, namjanj časa, grem lepo na kavo, deset minut počivam, in potem veselo dalje.

Aja, edino seznam za božično peko delam mesec dni v naprej. Da kupim sestavine. Konča se tako, da vedno naredim drugače, kot načrtujem....

Mi je to ljubše od ravnanje prijateljice, ki ni prišla k nam na obisk v nedeljo popoldne zato, ker je takrat pri njih po tedenskem načrtu kopanje in odprava sina v Ljubljano na študij, ne pa obiski. Da bi pa plan spreminjali, pa ne pride v poštev, ker ko enkrat popustiš, ti ni rešitve, je njena filozofija...

Mamamia

mamamia

21. nov 2007 12:18

Priznam, kot otrok sem delala domače naloge v petek popoldne. Ne zaradi tega, ker bi bila taka štreberka (bila sem pogumna punčka, pridne so me pa vedno dolgočasile), temveč zaradi tega, ker sem ob misli, da bi to počela v nedeljo, raje v pettek stisnila zobe in se zadeve lotila. Pa še babica (moj alter ego in moj največji vzor) je rekla, da je tako najbolje. Raje imam zgodnje začetke kot pozne konce (ker si ekonomistka, razumeš, referiram se na early start/late finish po ganttovih planih). Se mi zdi, da se s principom zgodnjih začetkov kar da nekako urediti dan. To veščino sem izpilila med študijem, ko sem delala opravila tipo turistični vodič, pa za potrebe cankarjevega doma sem hodila na letališča po nastopajoče (jih spravila v hotel, peljala na vajo in na nastop). Pa pravila v stilu, vrni predmet tja, od koder si ga vzel, pa mantra, ko zjutraj zaklepam, pa mantra o prestavljanju stvari iz ene torbice v drugo, pa še nekaj takih mantr tudi pomaga. Recimo mantra za nakupovalni center: tja grem z izdelanim načrtom, kaj bom kupila in gre nakup precej hitreje /da ne rečem, ceneje/. Skratka, nobene stvari ne naredim, preden ne premislim, kako se jo da narediti z najmanj izgubljene energije in če je nujno kaj narediti, to naredim raje prej kot pozneje. Priznam, da slabo funkcioniram v kombinacijah z ljudmi, ki čakajo do zadnjega trenutka in se potem zadeve lotijo. Imam dobro prijateljico, ki tako funkcionira in se obe strinjava, da bi se verjetno potokli, če bi morali skupaj delati (vezano na diskusijo na topicu o službi, če imaš lahko prijatelje v službi). Ker ne delava skupaj, pa kar gre, ker ji, če se kaj dogovoriva, vedno povem rok za kakšen teden prezgodaj, tako da se na koncu stvari zložijo. Tudi ena zveza se mi je končala, ker je imel človek n idej in nikarkšnega pojma, kako in kdaj bi jih realiziral. Zdaj mi pa kar gre: z mojim herojem sva se spoznala v situaciji, ki je itak zahtevala organizacijske veščine in tam sem kar briljirala, tako da je človek takoj vedel v kaj se spušča. In mi lepo prepušča ta del posla, ima pa rad red. Si pa mislim, da človek je tak kot je in osnovne špure se ne da blazno popravljati. Kdor je v osnovni neorganiziran, bo morda v odrasli dobi ugotovil, da ga to blokira in se bo tudi poskušal spremeniti in bo morda tudi kakšno izobraževanje na to temo obiskal. Učinek se bo morda poznal nekaj časa, kakšne trajne koristi pa ne bo. Tudi ne verjamem, da bo človek, ki ima rad red, zelo spremenil svoje navade (morda z leti kakšno stvar opustiš, ampak to so detajli) Vendelina jr.

21. nov 2007 12:37

Jaz si pa zelo rada pišem sezname načrtovanih opravil, nakupovalne spiske in itinerarje bodočih potovanj. Se mi zdi, da je s tem, ko si nekaj zapišem, že več kot polovica opravljenega. Zaenkrat se še ni zgodilo, da bi se kakšnega seznama držala, ponavadi listke kam založim in jih najdem med kakšnim nenačrtovanim pospravljanjem. Če je kaj od zapisanega opravljeno, sem zelo zadovoljna in si čestitam k organiziranosti, če ni, si pa rečem, da so takšni seznami najbolj navadna birokracija. Nakupovalni se mi načeloma zdijo koristni, vedno jih sestavljam v duhu borbe proti zapravljanju časa in denarja, žal se jih držim le ohlapno, velikokrat me premami kakšna reč, ki je ne potrebujem. Priprava in zabeležke pred potovanji so se vedno izkazale za koristne, seveda se vedno zavije kam drugam, ampak zapisani podatki pri roki pridejo dostikrat zelo prav. nola

21. nov 2007 16:22

Vendy je omenjala nakupovanje: z listkom v roki gem kupovat, ko imam izdelan jedilnik in potrebujem točno določene stavri. Tako da teh ne pozabim, potem pa voziček vedno napolnim še s kupom drugih reči, ki niso napisane na listku, ker me pač premamijo. In tako ali tako vedno vse potrebujem.

 

Ena reči, ki jih pa načrtujem, so potovanja. Ko se odločimo, kam gremo, skušamo izvedeti čim več, predvsem od popotnikov, ki so tam že bili. Seveda pregledam tudi, kaj je dostopno po internetu. Doma potem nastane nek okvir potovanja, na kraju samem pa ni nujno, da se ga držimo do podrobnosti - saj v naprej ne veš, kje na poti te bo zaneslo in zakaj, sploh ker v posameznih državah potujemo z lokalnimi prevoznimi sredstvi, med domačini pa tudi toliko doživiš, da načrt zlahka prilagajaš trenutnemu dogajanju.

 

Ampak potovanje ni vsakdan, me je malce odneslo iz teme.

 

Aja, pa vendy je omenjala planiranje in službene obveznsoti - imam takšno delo, da moram spoštovati urnik do podrobnsoti. In ga, zavokjo mene še nikdar ni bilo zamude, to pa že planiram do podrobnosti. In me zato morda v življenju zunaj službe toliko bolj zanese v improvizacijo, da malo izenačim "pritisk". ampak, dear vendy, sposobnost improviziranja pa pride prav, ko te v službi včasih postavijo v položaj, da moraš skočit na glavo, pa ne veš, kako globoka je voda...ko ni časa za planiranje, se pa mudi in je treba ukrepat. Takrat pa običajno pride mojih pet minut. In tudi zato s šefico krasno sodelujeva, sva uigran tim in veva, kaj ena od druge pričakujeva.

Tako da, dear vendy, ti lepo načrtuj obisk v mojem mestu, me samo pokliči in jaz hitro improviziram, da se lahko najdeva...

en krasen štajerski pozdrav ti pošiljam, Mamamia 

 

mamamia

21. nov 2007 17:31

Priznam, da si 2 - 3x na teden zvečer naredim spisek opravil za naslednje 2 - 3 dni. Nikoli si ne pišem točnega časa, kako naj bi moj oz. naš dan potekal. To sem v preteklosti poskusila, pa se ni preveč dobro obneslo in sem naredila še manj kot bi sicer. Odkar smo se poleti preselili izven Lj., skušam opravila, ki so v Lj opraviti takoj po službi. Sicer smo zelo blizu Lj ampak vedno bolj me nervira ljubljanska gneča in si počasi prestavljamo opravke iz Lj v nam bližnje mesto. Edina (nenapisana) zelo pomembna ura, ki se jo skušamo držat vsak delovnik je jutranji odhod od doma ob točno določeni uri, da se izognemo zastoju na AC in da potem ujamem vlak. Lp, Asja