Kako prepoznati možgansko kap

c_zvezda, no vsaj nekje so hitri še dobro da so, saj si tako mlada. In mislim, da je to velikokrat razlog, da so zdravniki cepljeni proti hitrosti, saj ko vidijo da gre za starejšo osebo se jim nič več ne mudi. vida u.

c-zvezda, hvala bogu, da vsaj mlade, ki so še obetavni in bodo nekaj let plačevali za zdravstvo obravnavajo dobro. Večji problem je pri starostnikih, ki so svoje že odplačali. Ti so pa baje - nepomembni primeri. Dodija

Pred kakimi 2 meseci je brat doma tožil, da se slabo počuti, srce mu je hitro utripalo, pritisk je bil visok. Oče je klical na urgenco samo, da bi vprašal kaj bi to lahko bilo. Zdravnik je vprašal za naslov in čez 5 minut so s sireno pridrveli in skoraj "odnesli" vrata kako so pridrveli v stanovanje. Priključili so ga na ne vem koliko aparatov... Kot pravi Ežoj, kot astronavt. Staša še dojela nista kaj se dogaja so že postavili diagnozo...

Oče večkrat gre na urgenco zaradi zdravstvenih težav, nikoli ga niso zavrnili. Na urgenci je bila že mami, babica 1, babica 2... Nikoli nobene slabe izkušnje.

jade

bozena je napisal/a:

Meni pa, ati zlati, take izjave pritisk dvignejo. Da ste včasih tudi pacienti na tisti drugi strani pa nihče od vas ne vidi. Samo vsi bi vse imeli in vsi bi vse... Včasih naporno 300 na uro. božena

Na žalost je tako, da so zadeve slabe - kadar in kjer so - tudi zaradi osebja, ki ni sposobno videti ne priznati napak, ki se zgodijo pri njihovem delu (namerno in nenamerno). Tak sistem je obsojen na neuspeh in togost brez razvoja. Napake se morajo popravljati, neprimeren odnos tudi. Prav zaradi takega odnosa, ki se kaže v zgornjem citatu, je v zdravstvu marsikaj narobe (ne pa kot nekateri pravijo pomanjkanje financ). Seveda smo ljudje različni in ogromno se jih zelo trudi. Na žalost pa to za marsikoga ne velja - mislim, da bi morali začeti reševati probleme ravno pri odnosu. Sistemsko. Seveda ne le v zdravstvu. lunacka

jade je napisal/a:

Pred kakimi 2 meseci je brat doma tožil, da se slabo počuti, srce mu je hitro utripalo, pritisk je bil visok. Oče je klical na urgenco samo, da bi vprašal kaj bi to lahko bilo. Zdravnik je vprašal za naslov in čez 5 minut so s sireno pridrveli in skoraj "odnesli" vrata kako so pridrveli v stanovanje. Priključili so ga na ne vem koliko aparatov... Kot pravi Ežoj, kot astronavt. Staša še dojela nista kaj se dogaja so že postavili diagnozo... Oče večkrat gre na urgenco zaradi zdravstvenih težav, nikoli ga niso zavrnili. Na urgenci je bila že mami, babica 1, babica 2... Nikoli nobene slabe izkušnje. jade

Tudi pri nas smo imeli dobro izkušnjo z reševalci, v bolnici pa raje ne omenjam ... zelda1

Ah, kaj bi se sekirali, mojo mamo so ob njenem obisku na urgenci enostavno založili. Sem pridivjala vsa panična tja, pa mi je sestra v sprejemni rekla, da nimajo nobene pacientke s tem imenom. Kličem v Idrijo, rešilec se je medtem iz LJ že vrnil, doma so mi rekli, da sem zmešana... Potem sem jo pa sama našla na vozičku v čakalnici, ko je čakala samo še na odpustnico. Zmešnjava na kvadrat ali pa še čez.

Sem pa tudi sama že bila na urgenci, a je šlo vse po maslu. 

Je pa izredno za pohvaliti vse skupaj, ki so sodelovali pri reševanju mojega bratranca, od dežurnega zdravnika do helikopterskega prevoza v LJ. Samo kaj ko ga vse skupaj ni izučilo in ko se je zadeva ponovila, je bilo na žalost že prepozno in je bil že v komi, iz katere se ni več zbudil. 

Loni Makaroni

Še zdaleč nimam samo slabih izkušenj z zdravstvom, je pa že tako, da si bolj zapomnimo negativne kot pozitivne izkušnje. V vseh teh letih, ko so otroci zrasli, mi pa smo se malo postarali, pa sem prišla do spoznanja, da je načeloma vsak zdravnik dober, dokler meni nič ni in prihajam samo na kontrolne ptreglede ali včasih zaradi malo temperature, ko pa zbolim so nekateri dobri drugi pa slabi oz. neprimerni za poklic, ki ga opravljajo. Najbolj me razjezi, ko mi zdravnik, ko mu potožim, da taka pa res ne morem v službo in naj že kaj ukrene, takoj zelo velikodušno ponudi bolniško. Amapa jaz NE rabim bolniške, rabim to, da se me pregleda in čimprej ugotovi, kaj mi je ter zadevo pozdravi, ne pa da čakam na preglede po nekaj mesecev in ko končno pridem na pregled ali te težave same po sebi izginejo ali pa se jim priduži še cela kopica drugih, ko pabi jih bilo na začetku tako lahko odpraviti oz. pozdraviti. Bolovonje do enega meseca, dokler je to v breme firme, ko pa je v breme ZZZS pa je že malo večji problem. Haloooo! Bolovanje nič ne pozdravi. Zadnjič mi je hčerka predlagala, da grem k veterinarju, saj s psom pridemo k veterinarju, ko ima težave, napravi kar je treba in konec. Jaz pa čakam in čakam na pregled na nekih aparaturah pol leta... In še to - ko pridem k zdravniku so moje težave resne in me je streh kaj se z mano dogaja. Tudi če se zdravniku zdijo moje težave banalne,so zame te težave neopremagljive, naj me obravnava kot človeka, naj mi razloži kaj se z mano dogaja in me prepriča, da ni z menoj nič hudega. Zato zdravstveni delavci, premislite ali ste primerni za poklic, ki ga opravljate. Tu ne gre samo za vašo strokovnost, ki je lahko vrhunska, gre tudi za vaš odnos do nas pacientov, ki se v svoji bolezni čutimo nemočne, prestrašene, nebogljene in zato smo včasih do vas tudi sitni, malo nesremni in nestrpni. Vse to pa se da z vašo in našo dobro voljo rešiti. Ko ste se pripravljali na poklic, ki ga opravljate ste morali računati s tem, da boste delali z ljudmi, kar pa ni vedno lahko. Toda lepa beseda lepo mesto najde in topel nasmeh pot do srca. Zato prijazno besedo v usta in topel nasmeh na ustnice in čim manj godrnjavih in sitnih bolnikov. tedi