Partnerski problemi

matilda, hehe, jaz ga moram, res pa je, da sem si sama kriva, saj si ga delim s produktom noči, hehe - ali pa je bil dan, kdo bi vedel;) Veri

No, ob tej temi sem se spomnila izjave moje mame, ki nam je trem sestram rekla: Joj, res ste se kar dobro poročile, možje vam pomagajo. Bratu pa, ti pa res nimaš sreče, moraš takooo pomagat svoji No, jaz se z mojo mamo dobro razumem, a je tako daleč stran, da v copatih ne more k meni. Živela z njo pa ne bi, ona pa mi je tudi povedala, da tudi ona z mano ne, he,he. Je pa moj mož njen "zlatko". Razlika v odnosu z mamo oz. s taščo (v najslabšem pomenu besede) je v tem, da mami lahko mirno vse povem, kar mi ne paše, ona to akceptira ali pa tudi ne in pogovarjava se lepo naprej. Brez slabe volje, brez "sponašanja".. Pomagala mi je kolikor je lahko, jaz njej na kmetiji, kolikor je dopuščal čas.. Ker sama ni bila snaha, ji sploh ni bil jasen moj odnos do moje tašče. Sedaj je tašča in ji spet ni jasen odnos do snahe. Pa se ne vmešavam... Živeti s taščo.. Živiva na njeni kmetiji (že tast se je priženil tja) in vsak ve, da tisti, ki je doma, ni vreden nič..Kot hlapec.. Oja, ostala otroka, ki prideta na obisk, to pa ja.. Pa se ne zaveda, da bova na koncu midva z možem tista, ki bova skrbela zanjo, ko bo obnemogla..Pa ne mislim jamrat. Ko imava vsega dost, vzameva nahrbtnike in ajd v hribe.. Jaz kot tašča.. Trenutno ima sin kao neko resno zvezo. Odločila sem se, da bom "normalna". In povedala sem sinu, da če bo treba, bom držala z njo, da bom ob treh moških imela vsaj eno zaveznico Pomagala bom, kolikor bom lahko. Matr sem se razpisala. Fajn se imejte in uživajte življenje, saj je prekratko za kreg in hudobijo.. (Ravno včeraj smo trepetali za svakovo življenje - možnost za preživetje operacije je bilo 30%) Tina

??????????????????????????????????????????????????????

 

Jasna, hotela sem povedati to, da onadva sama silita v to, da naj bi bila midva podložna in taka, kot sta si onadva zamislila v imenu zapuščine. In to se meni zdi nesprejemljivo. Kar sta ustvarila, naj tudi uživata. Lahko tudi vse zafračkata. To je njuno. Saj imata še kar nekaj let življenja pred sabo. (tast in tašča še nimata 60 let...). In v teh letih resnično lahko naredita še marsikaj. (je pa res, da si je tastova nečakinja od njiju prihinavila stanovanje, pa še enega od njiju, ki ga daje v najem, da ji ni v življenju prehudo). In s tem dajeta vedeti, kako dobra bi lahko onadva bila... Do naju. In to tudi povesta... Se zgleda na tem področju počutita močna. Ne vesta pa, kako bi naju omrežila s tem. In glede na to, da to kar naprej ponavljata, sta si res zamislila nekakšen scenarij v zvezi s tem...

In nekateri res nismo tako pogoltni, da bi zatrli sami sebi v imenu materialnih dobrin, no.

 

Hotela sem povedati tudi to, da je bil moj mož za njiju navaden hlapec, ki je delal. Ja, in plačeval doma. S čimer se deloma strinjam, ko pa gre z izkoriščanje, pa ne več. Pa je tudi resno razmišljal o službi v tujini. Ko se je preselil k meni, mi je bilo smešno, ko je rekel, kako nizki so stroški v stanovanju???. Pa v bistvu niso nizki, samo on je tako plačeval tudi doma. In še več. In od njega se je pričakovalo, da bo travo kosil, pospravljal vse okrog hiše, pazil na psa, tudi ko se bo odselil. Ali pa ko njiju ne bo doma. Kar je bilo vsak vikend. (pa sva hodila, iz mojega stanovanja z vikend k njima, pa je skrila sladkor, sol, moko... Na koncu sem hodila s svojimi stvarmi, da sem lahko kaj na hitro skuhala. Ker potovanja trajajo 3 tedne, pa je treba nekako preživet tudi v njuni hiši). In v takem domu se počutiš zelo dobrodošlo? Ker sta onadva hotela najboljše za njega. Ampak za koga najboljše v tem trenutku. In ko se je uprl, je bil kraval... Ne moreš si mislit, čez kaj vse smo šli. Od tega,da je šla iz principa na Golnik, še dobro, da jo je zdravnik, njen bratranec sprejel. Da je znala kje skup past. Jokat sredi gostilne in delat sceno. Se zaklenit pred mano v kopalnico, v kateri se je tuširal moj mož. Odrinit mene pred vsemi gosti in ga prijeti za roko? Tisti, ki so blizu naju, komaj dojemajo dejanja, v katera se spuščata moja tast in tašča. Še zdaj. Je vsakih 14 dni kaj novega na tapeti.

In to, da si bi zdaj rada otroka lastila? Ki v bistvu ni njun. Res da sta stara starša in nikoli, do sedaj, nisem prepovedovala obiskov. Zdaj sta šla predaleč. Kje je tu zdrav razum? (samo čakam kako pismo od socialne ali od kakega odvetnika...). Kje je tu tisto, da hočeta najboljše za sina?

 

Še to, nekateri se res ne znajo umaknit, tudi takrat ne, ko je to še prepotrebno. In to, da nama grozita s tem, da bosta vse zagonila (to je dobesedno povedano tako, kot slišiva...), se mi zdi grozljivo.

 

Je pa hudo. Za moža, naporno zame, za moje starše, mojo staro mamo, h kateri kar neprej skrivaj hodita, ker pazi najino hčerko... Drugo leto jo dam v vrtec... Uh...

 

Zato mi je bil tudi tako smešen tisti stavek, saj ti bosta vse pustila... Saj si edinka, boš podedovala...

 

 

lidka

Lidka, se strinjam s tabo, kar pa ne morem reči za Liso. Kak vojni plen neki, nehaj no. Saj nisem Napoleon, veliki osvajalec, ki je ujel in podjarmil nekoga, da se bo z njim ponašal naokrog! Čakaj... hotela sem omeniti samo, da nekateri starši NE DOVOLIJO otrokom odrasti (morda zato, ker so otroci neodvisni in jim lahko ukazuješ???). Sama lahko rečem, da sem šla skozi veliko preizkušenj preden mi je uspelo, da sem ujela kot ti praviš "vojni plen". Za razliko od tebe mislim, da če nekoga v zvezo prisiliš (vojni plen, ki ga ujameš, podrediš sebi, zasužnjiš ali kakorkoli že... to pomeni nekaj na silo), se taka zveza pač ne obnese (no ja, obstajajo izjeme!), ker ni iskrena. O svojem možu ne razmišljam kot o nečem, kar je moje in kar mi pripada. Je moj partner, zaveznik in najboljši prijatelj obenem. V zakon sva vstopila popolnoma prostovoljno, noben od naju ni drugemu tiščal pištole (ali karkoli drugega!) v hrbet. Zato ne mi o nekem ujetništvu. Mislim, da so druge razumele, kaj sem mislila s tem, ko sem rekla, da starši svojih otrok ne pustijo odleteti iz gnezda in da jih ne pustijo živeti svojega življenja. Če razmišljaš o svoji bodoči snahi (ali zetu), da bo tvojega otroka imel za trofejo, potem... kaj naj rečem... res ne bi rada bila tvoja snaha... ker tako razmišljanje (o vojnem plenjenju in podobno) je dober predpogoj za nerazumevajoč odnos tašče in snahe/zeta. Aja, še to sem hotela. Moj mož je v svoji družini že kot otrok pretrpel veliko (v družini je bil prisoten alkohol in je še vedno, nasilje - tako fizično, kot verbalno) in si je ves zasluženi denar (kot dijak in študent) pridno šparal, da si bi nekoč lahko najel/kupil stanovanjce, kamor bo pobegnil pred nezdravimi družinskimi odnosi. O pomoči staršem tu raje ne bi, ker jih (celotno družino!) je oče dobesedno prisilil v dnevno kmetovanje. S tem mislim, da jih je zbujal ob 4h, jih gonil na polje (10km stran) in jih ob 8h dostavil v šolo, da sta z ženo lahko pravočasno prišla v službo. Ne mi govorit o kaki morali, prosim. Zame si imena STARŠ ne zasluži nekdo, ki pride sredi noči pijan domov, razgraja, potegne svojega še ne 15 let starega sina iz postelje in ga v pižami postavi pred vrata rekoč: Dovolj si star, pojdi delat, tu mi samo kruh odžiraš! (medtem ko otrok hodi zadnje leto v OŠ) Ne mi tukaj o starših, ki hočejo dobro svojim otrokom. Aja, naj še dodam, da mama pa na taka dejanja NE reagira. Tako da... zdaj sva si ustvarila družino, živiva stran od njegovih in stran od mojih, sva srečna in se nam ne godi slabo. Vse kar imava, sva ustvarila sama (tu ne mislim in ne pričakujem, da bi nam moral kdo kaj pomagati ali kaj dati... niti NOČEVA nič od nobenega) a naju še vedno nočejo pustiti pri miru. S tem ne mislim, da naju ne smejo obiskovat ali pridet pogledat vnuka, pač pa... MIR! Sporočilo je spremenil(a) janja512 dne 26. jul 2007 08:29:26

Glede tega, da je moški lahko "vojni plen" in delajo ženske z njim, kar se jim zljubi - mu že paše, če je tako. To me spominja na valjenjke krivde za morebtino prevaro na žensko, ki je zvlekla moškega v posteljo - s tem se nikakor ne strinjam. Ona je ponujala, on pa sprejel, in krivda je potemtakem njegova, saj bi lahko tudi rekel ne.

 

Glede ravnanja kot z vojnim plenom:  vsakomur lahko hodiš po glavi točno toliko, kolikor si dovoli. To pa velja za vsa razmerja, od starševskih in otroških do razmerja med partnerjema, prijatelji in sodelavci.

Je pač tako, da so eni vedno žrtve, eni večni zmagovalci, drugi se vse življenje iščejo in tako dalje in tako naprej.

 

Ko pa je enkrat zelo hudo,  se obrneš in greš, ne glede na to, ali imaš kam iti ali ne.

 

Morda še misel moje tašče, ko mi je povedala, kako je doživljala navezovanje sina na drugo žensko: najprej ji je bilohudo, je rekla, ker v sinovo življenje stopa druga ženska. Potem se je bala, da ga bo zato izgubila. Potem pa, tako mi je povedala - se je odločila razmišljati drugače: zakaj bi na sinovo zvezo gledala, kot da ga izgublja, če pa lahko na to gleda tudi tako, da sina ne le obdrži, ampak z njim dobi v družino še nekoga, ki ima rad njenega sina in tako pridobi tudi ona?

 

Mamamia

mamamia

Dragička, da bi bilo takih mam in tašč kot si ti, v resnici precej več F r i n a

Mamamia je napisala misel svoje tašče: ... zakaj bi na sinovo zvezo gledala, kot da ga izgublja, če pa lahko na to gleda tudi tako, da sina ne le obdrži, ampak z njim dobi v družino še nekoga, ki ima rad njenega sina in tako pridobi tudi ona ? Ni čisto isto - pa vendar: Ob poroki je nekdo moji mami rekel, da je izgubila hčerko (sem edinka). Pa je odgovorila: "Nasprotno, dobila sem še sina". Lili lili A.

To je vse lepo in prav, ampak do teh ugotovitev mora vsak sam pridet. Jaz večkrat opažam, da ljudje takele modrosti zelo radi izgovorijo, delajo pa drugače. Ker so od drugih to slišali, pa se lepo sliši, če tudi sami to povejo. To je pa tako ali tako od posameznika odvisno. In tudi to, akko gleda na svet, kako ga sorejema, kako sprejema nove družinske člane. Pa od razgledanosti, zrelosti in še in še je vsega, kar bi lahko naštela...

In vsaka tašča, ki je sama prišla do te ugotovitve je res zlata vredna!

lidka Sporočilo je spremenil(a) lidka dne 26. jul 2007 12:45:29

lidka In vsaka tašča, ki je sama prišla do te ugotovitve je res zlata vredna! lidka [pikapolonica]

No, potem pa res lahko rečem, da je moja mama zlata tašča (to sicer res ne drži 100% vedno in povsod, ampak... z mojo taščo se pa res ne more primerjat!).

mamamia je napisal/a:

Glede tega, da je moški lahko "vojni plen" in delajo ženske z njim, kar se jim zljubi - mu že paše, če je tako. To me spominja na valjenjke krivde za morebtino prevaro na žensko, ki je zvlekla moškega v posteljo - s tem se nikakor ne strinjam. Ona je ponujala, on pa sprejel, in krivda je potemtakem njegova, saj bi lahko tudi rekel ne. mamamia

No, to pa je izjava s katero se strinjam... Jaz vedno pravim, da sta za take reči (zveze, razpad zveze, varanje ali podobne zadeve) potrebna dva, ne pa en sam. O svoji tašči lahko rečem, da se mi zdi bolna, da še vedno vztraja z moškim, ki je do nje nasilen (predvsem verbalno, ampak tudi fizično nasilje mu ni tuje!)... ampak, hej, očitno ji paše. Mislim, da nihče, ki se vsaj malo spoštuje in ima rad, ne bi dopustil takega ravnanja. No ja... da ne bom o mazohistih in podobno, ker je debata že tako skrenila s poti... Pa lep dan!