Brie - sir

vanjatajnsek vegeterianka

spet jaz, nekaj iz knjige " chesse " Juliet Harbutt: stopnja pri kateri se ti siri konzumirajo ( govori o brie in camembertu, po tej knjigi so ta dva sira skoraj enaka, razlika je v glavnem v kulturi pencilin glivice na skorji in kulturi bakterij iz mleka, ker se oba sira delata iz nepasteriziranega mleka ) je stvar okusa. Nekateri dajo imajo raje mlad sir..........drugi uživajo v izrazitejšem okusu, ki se razvija z zorenjem. V poglavju " kuhanje s sirom " pravi: mehki sir s belo skorjo se lahko peče in peče na žaru ampak se ne združi v sos. Potrebno je odstraniti skorjo, ker lahko da grenek priokus in vpliva na teksturo jedi. Za mene ( pravi avtorica knjige, za mene tudi, dodam jaz ) globoko praženje camememberta je žalitev. Nekje ( sedaj ne najdem kje ) je zapisano ( po spominu ): po svetu, sir delajo kmeti za preživetje v časih ko ne bo kaj drugega za jest, v Franciji, sir delajo menihi v slavo Boga in se tudi je v njegovo slavo in čast. Pa še resničen pripetljaj: pred enimi tridesetimi leti sem bil v Parizu in smo se peljali z avtobusom in razgledali Pariz. Avtobus se je ponekod ustavil, da smo si kaj pobliže ogledali. Pri enem takem postanku, sem jaz " treščil na specializirano trgovino ", ki jo omenja mamamia in sem si, seveda vse pobliže ogledal in nekaj tudi kupil. Ko smo se usedli v avtobus, jaz ves neučakan, usedem se odzad, da sem sam, da takoj " degustiram " sire. Odprem eno lično leseno " škatlo " in začnem poskušat. Še zdej se spomnem, res božansko. Avtobus pelje po Parizu, vodič razlaga, do mene pride spraševanje iz sedežev pred mano: kaj pa to smrdi, pa prej ni smrdelo pa ...... jaz se naredim manjši od makovega zrna, začnem počasi zapirat ......... pa me vseen odkrijejo. Še zdej ne vem, kateri sir je bil tako izrazitega vonja in božanskega okusa. Za mene, za kuhanje je edino skuta, pa parmezana ni škoda za testenine in vampe. evo, jaz se opet malo raspričo.......... ežoj

Hm, edini, ki mi ta hip pade na misel in da ima zrel precej izrazit vonj (no, nekateri pravijo, da smrdi, jaz temu oporekam) in da je zaprt v leseno škatlico je Vacherin Mont d"Or. Meni odličen sir.... Ko je zelo zrel (in dišeč ), ga je potrebno iz lesene posodice zajemati kar z žlico. No, posodica ni ravno lesena, danes jo delajo iz "šperplate". Ežoj, če pa še malo več napišete, pa morda kak drug sir prepoznamo v njem Sasenka

Sasenka je napisal/a:

Vedno kupujem le brie francoskega porekla. Pa ravno prav zrel mora biti

Kako pa veste, kdaj je brie prav zrel? kako se to vidi (ali voha) na zunaj? pa še nekaj: Ali se brie je s skorjico ali brez? meni je fin s skorjico, pomoje jo je greh odstranit, sem pa slišala, da naj bi plesen odstranili. hvala za odgovore maja

Dobro jutro vsem jaz pustim vsem sirom škorico, ker tako jih uporabljam za peko na žar in tako ni bojazni da bi se sir razliv po posodi. vegeterianka

mc maya je napisal/a:

Kako pa veste, kdaj je brie prav zrel? kako se to vidi (ali voha) na zunaj?

Odvisno, kako misliš "na zunaj". Če misliš tistega, ki ga kupiš celega (in zavitega v papit / škatlico), potem boš težko vedela. "Naučiš" se tako, da kupuješ vedno eno in isto znamko in potem približno po datumu uporabe (ker ga vsi tako pakirani siri morajo imeti) počasi ugotoviš, kdaj je tebi sir optimalno zrel. Seveda to ni ravno vedno merodajno, ker sir ni siru enak, pa čeprav gre za enak izdelek v isti proizvodnji. Če pa misliš tistega, ki ti ga odrežejo, potem pa hitro pogruntaš glede na izgled teksture (jaz jih imenujem "bolj trda", "še rahlo gumijastega izgleda", "že počasi tekoča" ). Če ga zase kupujem (in za takojšnjo degustacijo), potem rada kupim precej zrelega (takega, ki počasi že leze narazen). Če ga kupujem za kako sirno ploščo za goste, potem kupim takega med rahlo gumijastim izgledom in počasi tekočim , gostov vendar ne smem prestrašiti že samo z vonjem. Ampak, kot že rečeno, brie je zame le osnova pri sirih. Je pa pri sirih itak tako, kot vseh ostalih jedeh. Enim je všeč nekaj, drugim drugo. To, kar je za enega ravno prav zrelo jabolko, je za drugega še čisto zeleno jabolko in enako je s siri. Pravzaprav ponavadi v svojem okolju težko najdem somišljenika glede sirov, ker je "naše kulinarično okolje" težko prepričati, da ravno prav zrel in dišeč sir ni pokvarjen in da ne smrdi Ker pa sem kar precej časa preživela v Franciji, na sire itak gledam drugače kot večina ljudi okoli mene. Sasenka

mamamia je napisal/a:

Jaz v naših trgovinah (Leclerca v MB še ni, tako da za to trgovino ne vem, ali ga imajo redno na zalogi ali ne ) pogrešam grojer

Joj, sem smešna. Tuhtam, kam bi ta grojer vtaknila, nakar mi kapne da je to "gruyère". Evo, ti lahko potrdim, da ga v Leclercu imajo... Ah, jaz trapa Sasenka

Ne, sasenka, trapa sem jaz, ker se nisem spomnila,kako se grojer pravilno napiše. In raje, kot da bi ugibala, sem napisala fonetično...Tako da - hvala. Ko pridem v Lj, grem v Leclerca po ta sir, ker moji obožujejo sirov fondue. In tega brez grojerja ni. Mamamia mamamia

Mamamia, ti si imela čisto prav. Grojer je čisto lepa slovenska beseda (http://ro.zrsss.si/projekti/kmetijstvo/mlekoinm/). Samo moram priznati, da nikoli ne uporabim te besede, ker je zame pač gruyère. Evo, pa sva rešili težavo Sasenka

Meni se je sicer zdelo, da slovenščina pozna lastno pisanje za ta sir, ampak nisem bila prepričana. In sem po pravici povedala, da sem tako napisala zato, ker se pravilne pisave v tujem jeziku nisem spomnila. Zdaj vem še nekaj več. Več glav več ve, me na kulinariki pa sploh... Mamamia mamamia