Kaj pa pravite na tole? Jaz sem čisto pretresena.
Spoštovani!
Leta 1991 mi je sodelavec prinesel izvod revije Zdravje z besedami: "Ti se
zanimaš za mleko. Preberi si članek v tej reviji." V kratkem članku je nek
zdravnik pisal, da so ugotovili, da se maščoba iz homogeniziranega mleka
nabira na stene žil in da iz homogeniziranega mleka organizem ne more
izkoristiti kalcija. Članka si žal nisem fotokopirala, me je pa to ves čas
preganjalo. Najprej sem mislila, da bo industrija prenehala s
homogeniziranjem mleka, pa ga je bilo celo vedno več. Potem pa sem se
spraševala, kaj se pravzaprav zgodi v mleku ob homogenizaciji, da se tako
zelo spremeni, čeprav mu ni nič dodano in je samo podvrženo mehanski
obdelavi. Odgovor sem našla v Ullmannovi Enciklopediji tehnične kemije v
poglavju o mleku in mlečnih izdelkih, ko sem lani iskala podatke o kazeinu.
Od takrat čutim odgovornost in obvezo, da nekaj storim, da bi zavarovala
nič hudega sluteče ljudi in predvsem otroke pred nevarnostjo, ki jim preti
zaradi pitja homogeniziranega mleka in da bi jim omogočila dostop do
nehomogeniziranega pasteriziranega mleka, ki pa je resnično vir zdravja,
lahko prebavljivo in skoraj v popolnosti oskrbi organizem z vsemi
potrebnimi vitamini, minerali, maščobami, beljakovinami, ogljikovimi
hidrati in mikroorganizmi mlečne mikroflore, katerih prisotnost v našem
telesu je nujna za zdravje in odpornost proti okužbam. Napisala sem članek
o tem (namenjen za objavo v reviji Zdravje ), ki je pripet.
S spoštovanjem
Maja Tomkiewicz-Vouk dipl. ing. kem. teh.
Ljubljana, 26. 4. 2002
HOMOGENIZIRANO MLEKO - POČASNI UBIJALEC
Na svetovnem spletu mrgoli člankov, ki bolj ali manj utemeljeno svarijo
pred uživanjem mleka. Tudi v naših občilih so vse pogostejši. Če
upoštevamo, da je danes večini ljudi dostopno samo homogenizirano
industrijsko predelano mleko, imajo popolnoma prav. S homogenizacijo se
namreč mleko, ki je sicer najpopolnejše živilo, kar jih je narava
ustvarila, spremeni v počasnega ubijalca, ki maši žile. Nedopustno je, da
danes nehomogeniziranega mleka skoraj ni več mogoče kupiti in da večina
ljudi ne ve, da homogenizirano mleko samo še po barvi spominja na naravno
mleko. Tisočletja je bilo mleko vir zdravja za otroke in odrasle, danes pa
ga je postopek homogenizacije spremenil v vir bolezni.
Homogenizirano mleko preprečuje prehitro ločevanje maščobe, kar omogoča
daljše roke trajanja izdelkov. Kmalu zatem, ko je homogenizirano mleko v
trgovinah izpodrinilo navadno pasterizirano, so se pojavile alarmantne
vesti o velikem porastu pojava poapnenja žil ne samo pri odraslih, ampak
tudi pri otrocih. Odziv mlekarske industrije na to je bila ponudba
različnih vrst mleka z manjšo vsebnostjo maščobe, kar kaže na to, da so
vedeli, da ima homogenizirana maščoba drugačne lastnosti od
nehomogenizirane. Prej smo poznali samo polnomastno mleko in krivdo za
poapnenje žil so takrat pripisovali predvsem maslu. Med maslom in
homogenizirano mlečno maščobo je precejšna podobnost. Pri obeh z mehanskim
postopkom uničijo naravno proteinsko membrano, ki obdaja maščobne
kroglice. Te membrane pa narava ni ustvarila brez tehtnega razloga in prav
njeno uničenje ima usodne posledice za zdravje ljudi in predvsem otrok, za
katere še vedno priporočajo pitje polnomastnega mleka. Majhnim otrokom je
mleko glavna hrana in prve spremembe na ožilju zdravniki opažajo že pri
triletnikih. Prav zaradi otrok želim dokazati in razložiti škodljivost
homogenizacije in njeno nepotrebnost z vidika varnosti. Navajam prevod
dela opisa homogenizacije iz Ullmannove Enciklopedije tehnične kemije (3.
izdaja) v poglavju o mleku in mlečnih proizvodih:
Če imajo maščobne kroglice v tekočih trajnih mlečnih izdelkih enako
disperzijsko stopnjo kot v svežem mleku, se hitro dvignejo in na površini
tvorijo neprivlačne (grde) kompaktne sloje smetane ali maščobne zamaške.
Maščobne kroglice zmanjšane na manj kot 2 mikrona pa se nasprotno le zelo
počasi izločijo na površino, tako da se pri dovolj viskoznem izdelku ob
normalnih pogojih skladiščenja maščoba ne izloči. Pri običajnih
homogenizacijskih strojih se toplo mleko (oz. koncentrirano mleko ali
smetana) s tribatno črpalko z veliko hitrostjo potiska skozi ozko režo.
Pri tem nastale strižne sile maščobne kroglice raztegnejo po dolžini, da
razpadejo na posamezne majhne kapljice, ki se še držijo skupaj podobno
verižici biserov. Na posamezne maščobne kroglice razpadejo šele ob izstopu
iz homogenizirne reže. Zaradi homogenizacije se uničijo prvotne membrane
maščobnih kroglic. Istočasno pa se na novo nastale maščobne kroglice
adsorbirajo beljakovine, predvsem kazein. Emulzija se stabilizira.
Postopek je videti idealen. Mleku ni nič dodanega, nobenih emulgatorjev.
Toda na maščobo, ki je bila prvotno zaščitena z naravno membrano iz cca
1/3 fosfatidov in 2/3 membranskih proteinov, ki je preprečevala trdnejšo
vezavo kazeina z njo, se po homogenizaciji trdno adsorbira kazein. V
naravnem mleku je kazein pretežno v obliki kazein-kalciumfosfatnih micel.
Naš organizem novo nastale kombinacije (maščobe obdane s
kazein-kalciumfosfatnimi micelami) ne zna prebaviti, deloma jo izloči,
deloma jo nalaga na stene naših žil (od tod poapnenje). To tudi razlaga,
zakaj organizem iz homogeniziranega mleka ne more izkoristiti kalcija.
Poleg tega stopi v akcijo še encim ksantin-oksidaza, ki se nahaja v
notranjosti maščobnih kapljic. Ta encim je namenjen postopnemu razkroju
proteinskega dela membrane maščobne kapljice, da nato organizem maščobo
lahko uporabi. Ker membrane maščobnih celic po homogenizaciji ni več, ta
encim začne delovati na tkivo v človeku in ga poškoduje.
Homogenizirano mleko je torej ena najhujših prevar današnjega časa.
Spomnimo se samo na napise na embalaži: naravno, sveže mleko. Matere ga
dajejo otrokom v dobri veri, da bodo dobili dovolj kalcija in beljakovin
za zdravo rast, resnica pa je daleč od tega.
Vse homogenizirano mleko bi moralo imeti podobno kot cigarete na embalaži
napisano opozorilo, da povzroča poapnenje žil. Predvsem pa bi moralo biti
v trgovinah dovolj nehomogeniziranega pasteriziranega mleka, ki bi bilo
predelano čim bolj nežno, tako da bi v kar največji meri ohranilo lastnosti
naravnega mleka.
Na pragu novega tisočletja bi morda lahko začeli razmišljati tudi o novih
načinih predelave mleka. Nekoč so pri molži poskusili prvi curek iz
vsakega vimena. Pri današnji napredni tehnologiji bi ne smelo biti
pretežko zasnovati naprave, ki bi dobro mleko ločila od slabega. Namesto
pasterizacije bi bile potem potrebne samo zelo učinkovite hladilne
naprave, kar tudi ne bi smelo predstavljati problema za tretje tisočletje.
Naravno mleko zdravih, naravno hranjenih živali je namreč po svoji
komplicirani in do vseh potankosti premišljeni sestavi ena največjih
mojstrovin narave. Popolno in lahko prebavljivo živilo. Ker je tako
komplicirano, ga vsak naš poseg samo osiromaši. Že samo s kuhanjem uničimo
v njem prisotne mlečne mikroorganizme, ki proizvajajo številne encime, med
drugimi tudi encim za razgradnjo mlečnega sladkorja. Ti mikroorganizmi
sestavljajo našo črevesno mikrofloro, če smo jih kot dojenčki dobili z
maternim mlekom in nam jih niso uničili antibiotiki ob kakšnem
zdravljenju. V nežno pasteriziranem mleku je še nekaj teh mikroorganizmov,
ki poskrbijo za razgradnjo mlečnega sladkorja in katerih prisotnost v
našem telesu nas varuje tudi pred bolezenskimi mikroorganizmi.
Tega mleka, ki je resnično najboljše živilo za otroke, danes skoraj ni
mogoče kupiti. Vsepovsod se na policah kopičijo samo homogenizirani
izdelki. Izgovori, da ni dovolj dokazov o njihovi škodljivosti na osnovi
epidemioloških študij, so pesek v oči. Ali mora res najprej zboleti na
milijone ljudi, da bi bila škodljivost dokazana. Nerazumljivo je, da
živilo, ki ga ljudje in predvsem otroci uživajo vsakodnevno v večjih
količinah, ni bilo pretestirano na podoben način kot zdravila. Že preprost
poskus s podganami, ko bi eno skupino hranili z nehomogeniziranim, drugo
pa s homogeniziranim mlekom, bi hitro in nedvoumno pokazal razliko. Na
osnovi tega bi nato lahko zahtevali, da mlekarska industrija vsaj
pasterizirano mleko preneha homogenizirati. Zakon, ki bi predpisoval
predhodni preizkus s hranjenjem podgan za nova živila ali za nove
tehnologije za predelavo le-teh, pa bi nas gotovo obvaroval še pred
številnimi civilizacijskimi boleznimi. Ta primer je očiten dokaz, da samo
kontrola mikroorganizmov in določenih posameznih nedovoljenih sestavin
nikakor ne zagotavlja, da je živilo zdravo in neškodljivo. Na naš
organizem vpliva živilo kot celota in ta vpliv je potrebno preveriti
preden pride na tržišče.
Maja Tomkiewicz-Vouk dipl. ing. kem. teh.
Ljubljana, 21. 4. 2002
Dolores
jade
