V mojih zelo mladih letih se je občasno zgodilo, da je moral zame skuhati oče. To je bil praznik, saj je naredil "pravi" pražen krompir. Po njegovem (in mojem) mnenju je tisti običajni krompir (ki je bil še posebno zanič v šoli) tenstan ali renstan, nikakor pa ne pražen. On pa je krompir nekoliko pokuhal, ga drobno narezal ali naribal in nato na olju s čebulo ali brez nje dolgo pražil, da je bilo vse hrustljavo. Njam.

Zdaj, ko sem velika, temu rečem rustli, saj tako nekako izgleda švicarski "ruestli", le da ga oni originalno naribajo čisto surovega. Za luksus poleg čebule dodam še nariban sir in na majhne ploščice narezano panceto.
