Nam je les všeč, obe mizi (v jedilnici in dnevni sobi) sta iz lepega pravega lesa in na misel nam ne pride, da bi ju s čim prekrili. V dnevni sobi je na sredi klekljan prtiček; res pa je, da praviloma ne nosimo hrane v dnevno sobo, sploh ne žlic in kapljajočih stvari, za kozarce so na mizi plutovinasti podstavki v lepi embalaži. V jedilnici je čez dan na sredi okrasni prt z vazo, ko jemo, pogrnemo "jedilni" prt čez celo mizo. Meni se zdi preprosto in lepo.
Tašča je včasih imela šipo čez mizo v dnevni sobi. Stalno sem jo gledala, kako hudiča se ji ljubi desetkrat na dan glancati tisto šipo, najprej z mokro, potem še s suho krpo. In vedno mi je bilo nerodno gor postaviti kozarec.
Aja, jedilno mizo so otroci seveda nekoliko uničili, so vtisnjeni sledovi tolčenja z žlicami, kakšno lepilo ali barva, seveda. Mož pravi, da bo sedaj, ko so otroci vsaj toliko zrasli, da menda ne bomo več tolkli z vilicami v mizo, enkrat nesel ploščo ne-vem-kam, da jo pobrusijo in na novo polakirajo. Pa bo.
LP Fani