Ljudje v hotelski restavraciji

3. jan 2013 0:53

Res je, mamaF 

Umetnost ni vedno biti tiho ali vedno nadirati vse - umetnost (beri: kultura, če ne celo modrost) je vedeti, kdaj koga nadreti in kdaj biti tiho.

Si me pa spomnila še na nekaj s tisto zgodbico o objestnih mulcih-grenadirjih.

Ko sem bil v nižjih razredih osnovne šole, smo bili s prijatelji blazni razgrajači in v bistvu težki primitivci - z moje današnje perspektive, takrat pa je bila to na nek način igra, čeprav me je že takrat večinoma močno grizla vest, česar se prav slikovito in z grenkobo spominjam. Petarde smo podtikali v vse od sosedovih bučk in paradižnikov na vrtu do poštnih nabiralnikov, ki jih je tako teatralno razparalo, da smo se o tem lahko važili še cel mesec. Na igrišču smo se lovili in med sabo pljuvali. V razredu smo se med odmori lovili in brcali v jajca, spet drugič vlekli za gate ali tolkli po glavi. Metali smrdljivce in pasje bombice po šoli. Sosedom smo streljali rimske svečke v okna. Rabutali smo sadje. Klicali smo ljudi po telefonu in se delali iz njih norca. Punce smo šlatali za rit. V učiteljice smo skozi izpraznjene tulce kemičnikov ("pihalnike") streljali poslinjene kroglice papirja. Nismo vsi počeli vsega, toda ne spomnim se nikogar, ki ne bi bil počel pa prav zares nič od naštetega.

Seveda smo že takrat vedeli, da je vse to narobe - to je bil vendar poglavitni razlog, da smo to sploh počeli! Seveda so nas vsake toliko ujeli in seveda smo jih fajn slišali - in za to sem še danes neizmerno hvaležen. Brez razgrajanja ne bi bil nikoli kaznovan, ali pa bi bil kaznovan po krivem, in iz obojega se ne bi naučil nič. Tako pa sem bil kaznovan po pravici! Kalibriral sem si vest, če hočete.

Sram me je za svoja dejanja (čustveno), ni pa mi žal (racionalno). Mislim, da k odraščanju - vsaj za fante - nujno spadata upor avtoriteti/pravilom/omejitvam in razgrajaštvo per se. Pobalinstvo, če hočete. Obstajajo izjeme, a so prav to - izjeme. Vsaj z moje perspektive na odraščanje mene in moje generacije (kakih 120 otrok iste starosti z moje OŠ).

3. jan 2013 6:41

Daj mi nekaj razloži (po tem simpatično iskrenem priznanju) - zakaj, za vraga ste se pa brcali v jajca? Pa saj to je moralo boleti, ne? Ker tisto s petardami po vrtovih in nabiralnikih - to objestno veselje še razumem. Pa tisto z medsebojnim pljuvanjem, to tudi še nekako zmorem ukapirati, pri brcanju me je pa v resnici zmanjkalo.....

3. jan 2013 8:29

Zanimivo prebiranje. Jaz se iz dopustovajn,pa naj sva bila z možem sama ali pa skupaj z družino,prijatelji....vedno spomnim lepih stvari,če se spomnm kakšne neumnosti,se mi zdi to sestavni del dopusta in se lahko samo nasmejem,nikakor pa ne morem rečti,tja ne bi šla več,zaradi tega,ker so se pri sosednji mizi tako basali,ker ne vem,če  so se ali pa  mogoče niso nič pojedli.

3. jan 2013 9:15

Tok tele teme je nekaj strani nazaj prešel iz opazovanj dogajanj na dopustih na vsebine, kjer nas nedostojno obnašanje dnevno iritira.

3. jan 2013 9:32

Bravo tulka!

3. jan 2013 12:26

Ce hodis po hotelih, najbrz srecas vse zivo. Ce se zelite izogniti taksnim osebkom, priporocam privat apartmaje, sobe, turisticne kmetije... Izven turisticno obleganih sredisc. Sobe za prespat se cist povsod najde, mi vedno potujemo neodvisno od agencij in vedno na lastno pest... se nic ne narocamo, ampak na licu mesta iscemo prenocisca po nasem okusu.. Na ta nacin smo prepotovali skoraj vse evrop. drzave. Se v najbolj zakotnih krajih dobis sobe za prespat in tam tudi obcutis najbolj pristno kulturo naroda... 

Glede bontona - sicer ne v hotelih, ampak na splosno me moti, da predvsem starejsi ljudje ne odzdravijo, ce jih pozdravis. Pa te gleda,  vidi, da si mu rekel dober dan, ampak on molci, se niti ne nasmehne, ne pokima... To se meni redno dogaja, mladi pozdravijo, otroci tudi, starejsi pa bolj izjemoma... :S

3. jan 2013 13:50

Jaz najbolj uživam na dopustu v septembru. Imam mir in ravno pravo temperaturo :)

3. jan 2013 14:19

Popolnoma se strinjam z Anjo. Včasih res vidim take stvari, da je meni nerodno, ko to gledam. Ravno danes sem imela priložnost, da sem videla družine z otroci, ki so se pri kosilu obnašali tako, kot je zame normalno. Nobenega kričanja, nobenih pripomb, neobenega tekanja okoli miz. Sedeli so za mizo in pridno jedli. Pogovor pa je bil živahen.

Vedno trdim, da je za razgrajanje, slabo obnašanje v družbi in vse tisto kar je napisala Anja, kriva vzgoja.

Iz svojih izkušenj vem, da smo goste opozorili, da se hrane iz hotela ne nosi ven. Vse je bilo odvisno od skupin kako so se obnašale. Še nekrat pravim, vzgoja, vzgoja, vzgoja.... Premalo poudarka dajo nekateri nanjo.

Migla

3. jan 2013 14:21

Jaz bi tudi!

lp

3. jan 2013 15:52

  za uvid in priznanje!