Male žlehtnobe pridnih gospodinj

Se popravljam. Lahko so tudi Male žlehtnobe pridnih gospodinjcev zvitorepka

Tu bo ziher Drejček kako kemijsko finto vedel! Mojo si pa preberite v prejšnji temi. Atina

No sladkor v solnici in obratno je verjetno že stara fora, pa precej zlobna, še posebej, če se kuhar/ica zelo trudi s svojo jedjo. Je pa zelo kulinarično obarvana. Si predstavljate, da bi spekli slano torto No pa ne bom dajala preveč idej... Urša

Ali pa možeku podate poprnico, za katero je prosil in malo odšraufate pokrovček! Začetnica

ZAČETNICA je napisal/a:

Ali pa možeku podate poprnico, za katero je prosil in malo odšraufate pokrovček! Začetnica

 

To so meni enkrat naredili, ko smo šli ven na pizzo. Sem zagnala tak cirkus, da jim je še danes nerodno in tega ne morejo pozabiti (ampak od takrat naprej mi ne nagajajo več). Na morju smo prav tako imeli 1001 foro, pa sem bila jaz pred tem hvalabogu zaščitena (ker sem objasnila, da bodo cel teden brez hrane, ker se ne bom pritaknila niti ene stvari, drugi pa so bili taki talenti, da si skoraj hrenovk nebi znali skuhati). V spanju smo nekemu fantu v hlače spustili peno za britje (ko se je zbudil, mu je žgečkanje v hlačah prijatelja postavilo visoko do neba), mazali zaspance pod nosom s poprom (kaj je bilo kihanja), odklapljali toplo vodo (in enemo, ki kečapa še od daleč ne more videti v tuš cev nafilali kečapa še pa še), kosmate dečkote napol obrili po nogah in prsih, z flumastri spečim narisali indijanske fasade... pa še in še bi se dalo pisati

Lep dan in veliko se smejte

Hu, practical jokes ali po domače pranks... V bistvu ne pašem v skupino pridnih. Nikoli nisem. Pridne punčke so se mi zdele nepopisno dolgočasne. Bi se bolj definirala za pogumno punco. Anyway, kakšne zelo pridne punčke so, če so zraven še špecale ali pa kakšno podobno nečednost počele ali pa so mi stopile na žulj....te so jih fasale, ni kaj. V vrtcu sem punčko, ki me je zatožila, da se z Alešem lubčkava na severnem dvorišču...vsled česar sva z Alešem dobila zaporno kazen (bogpomagaj, še zdaj mi ni jasno, zakaj sva šla sedet) porinila v največjo lužo v peskovniku in otrok je bil blaten od mokre mivke od vseh las na glavi pa do pet. V osnovki je Ernica ves čas tekmovala z mano in ker je imela slabše ocene, je pomanjkanje bistrosti nadomestila s tožarjnjem in skratka, bila je zoprna štreberica. Nekega dne je Ernica milo jokala, ker je bila njena torbica pripeta na najvišji veji hruške šolskega sadovnjaka in je bila precejšnja akcija, da so tisto torbico spravili dol....No, tisti dan me je mama (sva bili na isti šoli v tistem času) vprašala, če je tisto s torbico v osnovi moja ideja. Sem rekla, da ja. Mama me je prosila, če bi za tisto šolsko leto končala s takimi domislicami. Sem rekla okej. V gimnaziji smo morali s topografsko karto iskati neka drevesa po lokalnem gozdu - tiste vaje iz NNNP (super osemdeseta, kakšne kozlarije vse smo počeli). V eni skupini pred mojo so bile razredne štreberice in so hotele zmagati. Mene cela akcija ni zanimala, ampak na vso srečo smo v naši grupi srečale dečke iz višjega letnika, ki so nekaj dreves našli, nekaj rešitev so pa prepisali od ene druge grupe - in so nam dali dečki rešitve za tista drevesa. In potem smo družno lepo sedeli na jasi v jesenskem gozdu, se dogovorili, kako bomo šli potem na sok s smetano (kar je bilo ultimativno v osemdestih). In najprej so odkorakali fantje iz višjega letnika na cilj (so dosegli en srednji čas iskanja), me smo pa še kakih pet-deset minut počakale (da bi tudi "dosegle" en srednje dolg čas iskanja). In v tej fazi smo srečali skupino naših razrednih štreberic. Od katerih je ena povedala, da bodo verjetno zmagale, ker so v bistvu tri drevesa res našle, četrto drevo so pa prepisale od A razreda. In takrat sem butnila - a res, samo pri četrtem drevesu je pa kontrola, tam stoji (ime profesorja za nekaj, saj ni važno, nesrečnik je imel alkoholni problem in je že zdavnaj umrl, ampak nekako logično se je slišalo, da bi en malo opit profesor stal tam pri drevesu)....skratka, punce so kupile moje opozorilo o živi kontroli pri zadnjem drevesu in se pognale k zadnjemu drevesu,..... Ko smo me in dečki iz višjega letnika že pili kavo (ker nas soki niso več zanimali), so se štreberice privlekle iz gozda in šle po ulici silno blatne...so rekle, da kaj da sem jim rekla, da tam ni bilo nobene kontrole, da zdaj so pa zadnje...na kar sem odvrnila, da morda je šel pa profesor proč, da v moji kontorli je bil, za njih pa res ne odgovarjam in za to, kam hodi profesor tudi ne..... Na faksu nismo delali pranksov. Imam pa en arzenal kompleksnih inteligentnih zgodb, sem zadnjič darling mamamii razlagala, kako smo enemu sošolcu, ki je bil v letu 1999 v službi pri misiji Nato pošiljali butasta e-pisma v stilu, vemo,. dragi sošolec, da si TI podtaknil Američanom stare karte Beograda, da so potem bombardirali kitajsko ambasado, ker so misili, da je tam silos....Se je moral revež dva dni zagovarjati, da ima ene sošolce s faksa in da smo si vedno delali potegavščine... Kasneje....ja, morda je dober tisti štos, ko je moj bivši delodajalec adaptiral napačno hišo (je darling mamamia zadnjič pokala od smeha). Pa enkrat smo v službi sodelavca za 1. april poslali na službeno pot (samo po Sloveniji) in se je v bistvu že malo pripravljal nanjo, potem smo pa rekli, da je 1. april. Je kar dobro prenesel. Ker se mi zdi, da bolj kot pranksi, kjer koga malo šetaš, pa komu malo sol vsipavaš v kavo, pa s kovancem rišeš črte na obrazu...mnogo bolj me zabavajo verbalne duhovitosti. Bolj kot vreča, ki se strga in vse leti ven, me zabavajo ljudje, ki z duhovitimi domislicami reflektirajo trenutek in potem to postane oznaka za vse (npr: znanec je po letih single situacije začel hoditi s precej lepo žensko z ne preveč lepim karakterjem - in potem smo reflektirali to kombinacijo in smo ugotovili, da znanca nič ne moti, ker, kar se njega tiče, je zdaj itak v Disneylandu... in zdaj tisto bejbo imenujemo Disneyland). To, da bi mojemu heroju dala odprto poprovnico, mi še na misel ne pride. Napadi in manipulacije z linžerijo se mnogo bolje obnesejo. Vendelina jr.

Vendelina jr. je napisal/a:

.......Kasneje....ja, morda je dober tisti štos, ko je moj bivši delodajalec adaptiral napačno hišo (je darling mamamia zadnjič pokala od smeha)......... Vendelina jr.

Pa ne, da po tvoji "krivdi"?

Ne, Vlado, tolikanj mimo pa tudi ne tolčem.... Vendelina jr.

Uh pri nas vedno kdo komu kaj ušpiči, verbalno ali dejansko. Ko smo otrokom pred leti kupili vodne puške in pištole smo odrasli drug drugega čakali izza vogalov po hiši in se streljali, tako da je bila naša predsoba s parketom vrd dva cm pod vodo, ko se je moji svakinji vsa voda izlila iz puškinega rezervoarja...

 

Da ne govorim, kako me je moj pokojni tast poslal po budilko, me prosil, naj jo navijem, tačas ko je on nekaj sede delal. In ko je budilka zazvonila, je butnil v smeh, rekoč, hvala da si mi zbudlia nogo, ki mi je zapsala....Smo spet crkavali od smeha.

 

Se sicer strinjam z Vendy in linžerijo, ampak kako šele vžge, ko je malo več popra zraven...

 

Mamamia

mamamia

Ne, ne Vandelina, saj nisem mislil, da bi mimo mlatila, sem mislil, da si bila toliko žleht. Eh škoda, bi ga še k meni poslala.... Sem se ene kar hude žlehtnobe v mojem bivšem podjetju spomnil, je žena po telefonu klicala svojega moža, pa je vzdignil sodelavec in rekel, da njega pa ni tam, ker ga je žena prišla iskat. lp Vlado