Nostalgija

Ničkolikokrat sem že izjavila, da je kuhanje zame pomirjevalno sredstvo. Blogi...blogi pa mi pomenijo dobesedno sprostitev, saj mi omogočajo, da pozabim na žalostne reči, ki so del življenja. Zato se zelo rada posvečam in prepustim pisanju.
V šestih letih sem imela priliko in srečo osebno spoznati veliko članic in članov naše Kulinarike.
Velik pečat v obliki srčka je v meni pustil piknik  v Peklu, saj sem poleg članic/ov, specialista za rezanje pršuta, mojstra kuharja s pomočnicami, prijateljico, ki sva si tedaj dopisovali, spoznala tudi osebje Uredništva, Jau, kako sem bila ponosna in " važna", kar po vrsti bi vse objela, če bi si upala...
Sledil je še en velik dogodek, piknik na Kopitniku. S kakšnim veseljem in ponosom sem segla v roke najbolj simpatičnemu, "najlepšemu" članu Kulinarike in najnežnejši članici.
Tudi na tem pikniku sem spoznala veliko novih in prijaznih obrazov.
Sledila je želja po ponovnem snidenju, še posebej s takimi, ki smo se takrat spoznali. Vrstila so se srečanja z željo, da bi nekaj uric preživeli skupaj in si kaj novega povedali.

Pred dvema letoma sem se udeležila Videmskega sejma. Zame je to bil edinstven dogodek, saj je že leta  bila želja, da bi se kdaj udeležila tovrstnih sejmov.
Najlepši del tega sejma je bila Lucka52. Spoznala sem jo in srečna sem zato.

Vsi omenjeni so še vedno v mojem srcu, čeprav jih ne srečujem.
Velikokrat mislim na vse vas in se vsem zahvaljujem, da ste mi polepšali ure in dneve.
Hvaležna sem in srečna, da se mimogrede tudi kdo oglasi pri meni in upam, da se še bo.

Nolina tema: "Kje so naše ladje" me je pripeljala, da napišem ta blog z željo, da se nam naše drage ladje javijo in pišejo kot so nekoč.
Res so bili lepi in nepozabni časi. Vrnite se v našo družbo, še nam bo lepo!

Hvala Janji, če je ne bi bilo, ne bi spoznala toliko prekrasnih ljudi.