20. jan 2011 19:31
Meni pa ob branju te teme prav zabava, koliko se nekateri ubadate (ubadamo) s hitrostjo oz. počasnostjo prodajalk v trgovinah. Pa z vozniki. Prav zanimivo.
Bi bilo prav fino, če bi se v temo glasila še kakšna prodajalka ali pa, recimo, voznik mestnega avtobusa.
Mislim, da se da dosti živcev prihraniti že s tem, da se od doma odpravimo pač malo prej, ne pa zadnjo minuto. Naš občutek za "hitrost" neke storitve je po mojem nujno povezan s tem, ali smo tudi sami "napeti kot špaga" in že skoraj zamujamo ali pa imamo do naslednjega predvidenega dogodka, ki je v našem dnevnem načtu, še dovolj časa.
Sama znam biti tako hitra kot počasna, odvisno od okoliščin. Hodim hitro (na srečo sem dobrega zdravja) v trgovini pa se mi ne mudi, pišem hitro, če moram na hitro kaj skuhati, izberem zelo preprosto jed, ki je hitro napravljena, tudi govorim hitro.
Po drugi strani pa večino stvari delam počasi. Nekaj zaradi užitka v samem delu (npr. packanje kake jedi, ki rabi svoj čas), nekaj zaradi tega, ker se določenih stvari pri mojem delu pač ne more na silo pospeševati (barva se pač prej kot v določenem času ne posuši dobro in bi prehitevanje pri slikanju povzročilo eno samo packarijo in slabo voljo). Prav tako sem včasih otrokoma raje prebrala eno samo pravljico v treh večerih, pa to počasi in razumljivo, kot da bi furjala in zraven gledala na uro. Skratka - če se že nečesa lotim, si za to vzamem čas. In takrat počnem samo tisto, v tempu, ki je pač za določeno zadevo potreben/primeren.
Kaj pa vem ... mislim, da ne bi bilo slabo, če bi se ljudje odvadili vedno in povsod primerjati delovanje drugih s svojimi sposobnostmi (v stilu "ufff, kako je ta počasen ... jaz bi to trikrat hitreje naredil"). Saj - kdo pa smo mi, da lahko kar povprek ocenjujemo ostale? Sami sebe ponavadi ne seciramo tako detajlno kot to počnemo z okolico.
Pa še nekaj je, to opažam pri sami sebi - če sem mirna in zadovoljna sama s sabo, se z drugimi sploh ne ubadam oz. me ne moti kako hitro/počasi kaj počnejo. Če pa sem zaradi kakršnega razloga napeta, seveda tudi jaz začnem hitro opažati "napake" pri drugih. Zato se, denimo po večjih nakupih, niti ne odpravim, če nisem dobre volje. Takrat bolj pomaga ene tri km hitre hoje po naravi z mojim psom, pa sem spet "nazaj" v svoji "tadobri" koži.
Reca je lepo zapisala, kako se je "po polžje" med okrevanjem počasi vračala v ta dirjajoči svet, pa kdo ve, kaj so vsi "tahitri" in "tapočasni" vozniki mislili, ko so čakali, da "kooooončno prileze čez cesto". Na žalost je včasih šele bolezen tista, ki človeka prisili, da ne prehiteva sebe in tega ne zahteva od drugih.
Mojca