12. avg 2009 18:03
Pri mojih dveh otrocih nikoli nismo imeli preblema s spanjem. So bili časi, ko sta občasno spala v naši postelji, ko sta sredi noči prišla in se kar znašla na sredini in podobno je pa to tudi v nekaj dneh minilo.Nekoč je hčerka kar neko obdobje spala pri nama, potem pa je mož zbolel za gripo in hočeš nočeš je morala spati v svoji postelji, da se ne bi še ona kaj nalezla. Imela je tam 4-5 let. Nato pa je sama ponosno ugotovila, da ona že ni zbolela in sicer zato, ker je pridno pila pomarančni sok (prej sveže stisnjenega soka ni marala, pa tudi pomaranče ji niso bile všeč) in spala v svoji postelji. Od takrat naprej ona ni več spala na sredini, ne zato, ker ji ne paše, amak zato, ker to ni zdravo, je vedno govorila. Še sedaj po več kot 15 letih se večkrat nasmejimo, kako so otroci domiselni in kakšni izgovori jim prav pridejo.
Mogoče bo kakšni mamici koristil ta nasvet, ki smo ga slišali v materinski šoli. Z otrokom se ponoči ne igramo in ne pogovarjamo. Tudi dojenčka, ki ga še preoblačimo in hranimo ponoči, ne ogovarjajmo. Vse kar delamo ponoči delajmo z neko rutino, brez besed, ne dovolimo, da nas ujame s pogledom, ne smehljajmo se mu, luči naj bodo čim bolj zastrte, svetlobe naj bo le toliko, kot jo je nujno potrebno.... Nočni čas je čas za počitek in tišino, zato se tako z otrokom tudi obnašajmo. Že zelo majhne otrok kaj kmalu ugotovi, da je naše obnašanje ob dnevni svetlobi popolnoma drugačno kot ob napol zastrti lučki in se temu tudi prilagodi. Tako so nam svetovali pred več kot 20 leti. Jaz sem s svojima dvema imela res veliko srečo, saj nisem izgubila niti ene noči spanja. Ne štejem tistih prvih mesecev, ko je treba vstati in nahraniti otroka, če le ta takoj nato zaspi, to ne šteje.
Veliko prespranih noči in l.p.
tedyka