12. feb 2009 9:18
Tista knjiga, ki jo mimika svetuje, je carska.
Drugače je pa tako, da navajaš starost, ki jo psihologi razumejo kot dobo, v kateri se dogaja Ojdipov kompleks, antropologi temu rečejo ekscentričnost človekove narave.... težava je pa v tem, da se te zgodbe ravno ne da na kratek in razumljiv način razložiti. Okej, bom poskusila: otroku je od rojstva do npr. 18-24 mesecev super lepo. Vsi so ga veseli, vsi okoli njega mu pomagajo, če česa ne more, če mu kaj ni všeč, se malo razjoče in bo že kdo prišel k njemu, če bo kaj vrgel po tleh, bo že kdo to pobral (pa kdo pa ne bi tega, konec koncev?). Potem pa otrok nekje po 2. rojstnem dnevu ugotovi, da vsi ljudje, ki ga obdajajo, niso na svetu zaradi zgolj in samo zarad njega, temveč imajo čisto svoje plane in zgodbe in to otroka malo zmede. In reagira malo preplašeno, ali pa začne bolj zbirati svoje igračke (ker te pa SO samo zaradi njega) in jih noče z nobenim deliti, ali pa si izmisli kak poseben šov (otroci so nepopisno ustvarjalni, to je treba imeti ves čas pred očmi), s katerim doseže, da je vsa pozornost usmerjena vanj (najbolj uspešno je cviljenje v trgovini, tam se da največ doseči...
)...Ampak v tem času otrok sicer akceptira, da čisto vse ne bo tako, kot si je sam zamislil in da imajo ostali tudi druge plane - ampak otrok ima vse ostale preprosto brezpogojno rad (ker je to vzorec, ki se ga je naučil, ko je bil dojenček, ker je dobival samo brezpogojno ljubezen od vseh in zdaj to daje nazaj)
In takrat se tudi zgodi, da otrok (ker že verbalno komunicira) sliši kakšno skrajno benigno grajo (na primer: a si spet polil?) in otrok ta "a si spet polil" prevede v to, da je z njim nekaj hudo narobe. Ker on tisto "a si spet polil" prevede kot začetek konca tiste brezpogojne ljubezni, ki jo je dobil v zgodnjih dnevih in mesecih življenja. In to spoznanje ga silno prizadane, ta šok seveda potlači in potem se ta šok po svoje reciklira na nezavednem. In potem to nosi s sabo. To nosimo vsi. Tudi najbolj ljubeči in by the book starši kdaj rečejo "a si spet polil" in to razumejo skrajno benigno in preprosto ne morejo čisto vedno pomisliti, kako bo tole delovalo na otrokovem nezavednem (in kako jih bo potem ta otrok bentil, ko bo v odrasli dobi moral plačevati terapijo
). In tudi, z "a si spet polil" ni nič narobe, ker je pač otroku potrebno pokazati, da je treba malo paziti. Kar je narobe, je, če za "a si spet polil" ne sledi nek izraz, ki pokaže otroku, da ga imamo neizmerno radi, kljub temu, da je "spet polil".
Zdaj, upam, da je bilo to kolikor toliko razumljivo in da je v tem kak povod za razmislek. Jaz bi na tvojem mestu razmišljala, kaj otrok doživlja čez dan (eni otroci so pač bolj senzibilni in jim dnevno dogajanje v enem obdobju preprosto ne da spati, drugi pa spijo in se jih ne da zbuditi), kako to predeluje, kolikokrat na dan ga objameš in ali je čez dan dovolj objemov (ma tega ni nikoli preveč, čez nekaj let tega itak ne bo več hotel, potem pa čez kakih trideset let spet) ali pa rabi objem še ponoči..... Plus, ker gre za sina, sinovi v teh letih malo zavračajo očeta (Ojdip), ker ga doživljajo kot nekoga, ki jim jemlje mesto pri materi. Skratka, verjetno se fantku kak koktejl v tej smeri dogaja. Malo več mu čez dan pokažite, kako ga imate radi (tega ni nikoli preveč), pa malo v knjižnico in po psihološko in psihoanalitsko literaturo...pa bo šlo.
Vendelina jr.