9. avg 2012 14:40
Zadeva je postala taka, da ne vem, kdo naj se mi smili in kdo ne. Dejstvo je, da deliti drobiž vsem povprek ni mogoče. Ko občasno dam komu na cesti (pri nas so na križiščih) kak dolar, ne mislim, za kaj ga o porabil. Pomislim predvsem na to, da se lahko tudi meni zgodi, da bom kdaj na cesti. And I count my blessings.
Sem pa jokala kot nevihta, ko sem v Argentini videla 3 letne otroke stati ob cesti in prodajati neobdelane poldrage kamne, mi pa smo se v minibusu peljali kar naprej do svoje destinacije. Da o nosečnici, ki je držala doječka v roki eno malo dete se jo je z eno roko držalo za obleko, v drugi, izegnjeni proti nam je držal kamen, raje ne izgubljam besed. Pa ko sem videla res staro ženičko v Budimpešti v dežju sedeti pod nekim napuščem in prositi za denar. V obeh primerih me je dragi komaj potolažil.
Tako rekoč vedno damo v klobuk kak bankovec "uličnim muzikantom". V nekaterih državah je to "priznan poklic" in ti ljudje dejansko nekaj delajo in ni razloga, da bi se nam vsi smili.
Kar sem pravzaprav hotela napisati, preden me je zaneslo je to, da nekateri pač izberejo tak način. Pred kakimi petnajstimi leti so naredili eno reportažo (je bila tudi mini raziskava) o brezdomcih. Med mnogimi so našli nekoga, ki je zatrjeval, kako niti pod razno ne more dobiti službe, ker nima kaj obleči, je neurejen ipd. zaradi neke tragedije. Razlagal je, kako ima idejo za biznis, da niti ne rabi veliko denarja, da bi ga začel.... In tako je ta tip v star nekje okrog 40 let dobil, reci in piši, $150,000. Polegtega so mu našli stanovanje, ki ga je moral sam plačevati. Nabavil si je nekaj obleke, kupil avto in zapravljal. Po treh mesecih je bil brez več kot polovice denarja, po enem letu (ali nekaj podobnega) je bil spet na cesti in seveda brez avta. So ga seveda vprašali zakaj in kako, pa je rekel, kako je težko in da je pač navajen, da živi tako na cesti.
Vanja