Oh te tašče

27. okt 2006 8:56

Matilda, Točno tako, drugega ne moremo spremeniti spremenimo lahko le sebe.Svetujem ti, da bodi naravna in ne zatirat svojih čustev. Najlepše bi bilo, da bi lahko povedala tašči kar čutiš, seveda brez očitkoiv. Toda samo kar ti čutiš, ker kaj ona čuti ti ne veš. Vse je v bistvu tako preprosto, toda ljudje vse zakompliciramo. Naučiti bi se mogli brezpogojno ljubiti, toda to je težko. Obiskujem šolo čustvene inteligence, toda pri svoji tašči zamočim,se tudi jaz ne znam pravilno obnašati. Sicer ne živimo skupaj, toda sva si tako razlčne in nikoli ne bi mogle biti prijateljice. Jo spoštujem, da nje sem prijazna, to pa zato ker zelo ljubim njenega sina. Vsem taščam in snaham lep pozdrav in srečno, antonija

27. okt 2006 9:13

Dogajalo se je marsikaj......,a ko sem se vprašala, kako bi odreagirala, če bi mi to rekla moja mama ali oče..... sem dojela stvari čiststo drugače. Že ko sta bila fanta mala, sem dojela, da (če bom imela srečo) bom nekoč tudi sama tašča in zdaj je ta čas tukaj. Že zdaj se tukaj javno oproščam, če bom kdaj kaj narobe vprašala ali rekla. Verjemite, da ne bo nikoli zlonamerno. Je pač tako; če živiš v skupnosti se moraš prilagajati - obe strani in verjamem, da ni vedno lahko. Zelo pomembna je komunikacija.Pogovor, pogovor.....sproščen odnos in včasih (če že ne obilo) kanček smeha.... Tema, ki potuje iz generacije v generacijo ...... Pri nas je bil tast hujši, a danes prav jaz skrbim za njega. Hvaležen je za vsako malenkost in tudi poteze na obrazu so se zmehčale. Že zdavnaj sem vse oprostila, čeprav ne pozabila....zdaj vem, da ga bom pogrešala, ko bo prišel čas. Vse izhaja iz nas..... Radi se imejte in naučite se odpuščati - predvsem zaradi sebe! kobra 1

27. okt 2006 10:24

Moja tašča je mirna in pridna žena, živiva vsaka v svojem gospodinjstvu in skrbiva vsaka za svoje moške, moja malenkost skrbi še za malčka. Tašča je nezahtevna, tiha, dela svoje, meni pa niti enkrat ni probala stati na pot. Prijazni sva ena do druge, govorim ji "vi" in kličem jo teta pa ime ali samo babi, samo imam občutek, da ji je starejša snaha bolj pri srcu, ker ji nikoli ni nasprotovala tudi v razmenjavi mišljenj, sama pa sem. Pri meni je vse kar mi leži na duši tudi na jeziku. Priznam pa da mi ne pade na pamet, da bi jo ali nekoga njenega žalila in govorila proti. Toliko "blesava" pa nisem. S kobro 1 imava skupno točko - TAST. Moj tast je zelo trd, vedno mora njegova biti glavna (kar pa pri meni dviguje konice pokonci) in kako sem v tej družini že 15 let, upam si reči, da je človek, ki ne prizna drugih mišljenj in razmenjave le-teh v pogovorih. Kakšni pogovori neki, on ne dovoli niti, da bi se z njim probali kaj pogovoriti. In tu nastane problem, ker moj mož si vsakih malo skače v lase z njim in potem smo vsi na "krivo nogo" postavljeni. Lanjsko leto sva se z njim "žestoko" sprla, da je na koncu rekel, da je z mano končal za celo življenje, ali zarečenega kruha se največ poje. Povedal je eno strašno reč, ki je mene prizadela toliko, da nisem mogla niti dihati od začudenja in takrat je ugasnil kot človek v mojih očeh. Kontakt imava in se pogovarjava zaradi mojega moža in zaradi otrok. Drugače lahko rečem, da bi lahko živela brez kakršnega kontakta z njim. Pozabila nisem, pa na žalost, niti oproščeno mu ni. Drži me to, da vse pride na svoje in da bo tudi on nekoč spoznal da ni "bogom dan" a ne da kroji usodo in življenje vseh nas. Imam srce, samo ne vem, če ga bom pogrešala enkrat ko ga ne bo.(seveda, če bo šlo po vrsti-prvo on) Lepe krompirjeve počitnice vsem članom in tistim, ki občasno pokukajo na KulSlo. Zvončica

27. okt 2006 10:29

Jaz pa se s svojo taščo odlično razumem. Odkar živiva 40 km narazen. To je, mislim, za obe blagodejno. Če sedaj gledam nazaj, tudi njej ni bilo lahko, pa je marsikaj potrpela, no pa jaz tudi. Pri otrokih je zelo veliko pomagala in nikoli ni kršila pravil, ki sem jih postavila glede vzgoje otrok. Še danes, pri odraslih otrokih, jih ne. Po svoje sem ji hvaležna. Hvaležna pa sem tudi za to, da mi je bilo mogoče oditi stran od nje. Danes se vedeva druga do druge kot dve odrasli ženski, svoje čase je pa tudi katera zelo huda padla. Tega sedaj skoraj ni. Tudi mož priznava, da je najbolje, če že smo skupaj na morju, da to absolutno ne sme trajati več kot dva dni, ker tudi njemu presede in je najkasneje tretji dan ogen v strehi. Torej pazimo na te stvari in gre. Pustimo drug drugemu živeti in postavili smo meje, ki jih bilo treba že davno. Gledala sem film z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi "Bolje ne bo nikoli". No, pri nas pa je. Lp Dolores

27. okt 2006 10:34

Pozdravljene! Tema, ki je kot never ending story.... Tašča me nikoli ni marala, kar je pokazala že na začetku, zdaj ji je sicer žal, ampak zdaj pa se meni zdi čisto brezpredmetno, da bi svoj ohlajen odnos bistveno spreminjala. Ob eni izmed številnih težav, mi je dal prijatelj moder nasvet, ki se ga držim, ko ne vem kako bi odreagirala: STARŠI IN SORODNIKI SO NAŠA PRETEKLOST; OTROCI IN PARTNER PA NAŠA PRIHODNOST. Tako je odločitev na koga naj se oziramo vedno lahka... čeprav seveda vedno z veliko obzirnost, ampak odločnosti.

27. okt 2006 12:00

hojla To je huuuudo! Če ti tašča na začetku reče- VRNI MI SINA! In potem znjim živiš vzakonu.Verjemiti mi nikoli ne bom pozabila besed,odpustila pa sem ji že davno.Saj bova z možem ki je prečudovit drugo leto praznovala 30. skupnega življenja.Imava tri čudovite sinove,snaho Ireno,ki mi je kot hči in vnukinjo Lucijo. Lepo nam je! mijamarija

27. okt 2006 12:40

No, jaz/midva imava spletkarjenj, da je podobno kaki mehiški nadaljevanki... Moja tašča se nikoli ni mogla sprijazniti s tem, da je šel mož od doma. In to k meni živet. ( Ker sem imela svoje stanovanje, v katerem smo še zdaj...). Onadva s tastom sta si ustvarila zgodbico, da bo moj mož s svojo žensko prišel k njima živet in jima bil do groba hvaležen za vse... Moja tašča je fina, urejena, razvajena. Nikoli ni delala. Otroke ji je pedenala njena mama. Njena mama je kuhala. Njena mama ji je še do nedavnega kuhala in pospravljala!!! Ja, stara mama, stara 80 let. ( Meni je šlo enkrat skoraj na bruhanje, ko smo bili vsi tam, pili kavo, mama je pa pospravljala med nami, kot čistilka. Nobeden je ni vprašal, če bi spila kavo z nami.) Pa ne živijo skupaj. Moja tašča si jo pripelje domov, da ji dela. Jaz sem drugačna, vse kar lahko naredim sama. Zdelo bi se mi izpod časti, da si vozim mamo, da mi pospravlja. In za vse kar sem si nakopala na glavo, skrbim sama. No, ko sta me spoznala, sem bila jaz njej čisto mimo. Mimo zato, ker sem ji vzela sina.( Tudi potrudila se me ni spoznati.) Potem so se začele mahinacije, obsedno je klicarila mojega moža z izgovori, naj pride to naredit, pa ono... Dokler se ni uprl. Pa objemala, stiskala ga je vpričo mene. Pa smo se enkrat usekali. Mi je povedala da sem jaz šusasta, ker je ne zabavam, ko pridem na obisk, ker to naj bi po njeno bil osnovni bonton. Kričala sta name, kakšna da sem. Kar naprej sta vabila mojega (bodočega) moža, naj gre z njima na kosilo. Sam. Naj pride na obisk, SAM, brez mene... Do poroke nismo govorili. Smo jih povabili na večerjo, da bi se zmenili kaj in kako s pripravami. Nista hotela priti. Poroko smo organizirali, tudi speljali. Na poroki je vsem razlagala: Saj ne bosta skupaj več kot eno leto, ljudje sploh niso dojeli.( pa sva že dve leti poročena...).V gostilni nista hotela sedeti zdraven na moževi strani... Skratka... Ko sta izvedela, da sem noseča, sta obrnila kaseto. ( Sem popustila. Eno leto smo se trudili, da smo nekako prišli na zeleno vejo z odnosi.) Vnukinjo je takoj vzljubila. Pa bila veliko na obisku, kar je pomenilo, da sem se njej posvečala 2-3 ure vsak drugi dan. Nisem imela časa skuhat vmes, zlikat. ker je tako fina, da se je treba delat uradni obisk. Za tamalo je res kupila kako cunjico. Potem je hotela, naj ji malo voziva v varstvo 30 km daleč vsak dan. Ni šlo. Dojenček pri 11 mesecih res ni primeren za take vožnje vsak dan. Užaljena. Zadnje čase je pa tamlao vzela 1x na teden, ds je še prespala pri njej. Spakirati sem morala komplet vse. Plenice, flaško, za oblečt, preoblečt, zajčka za spat, čevlje, zobno ščetko... Na koncu je pa pol stvari pogubila, pa pozabila vrnit... V glavnem, nič kaj prijetno zame. Zasukalo se je spet pri gradnji hiše. Šlo se je za nek dogovor, pri katerem sta naju poteptala. ( Moj mož tudi slišati noče več zanju. Kriva sem po njunem seveda vsega jaz, kdo pa. Ampak mož je dokončno opravil z njima. Do tega sta ga sama pripeljala.) zdaj se že več kot mesec nismo slišali. In ne boste verjeli. MIR je. Res. Ni se treba v službi eno uro z njo po telefonu pogovarjati. Ni treba pakirati kar naprej, pa tamalo tja vozit. Res, pravi balzam je zdaj. Bolj smo srečni. Prej je bila kar neprej za vratom. na kavo gremo z mojo mami komot ob osmih zjutraj. Nič ne komplicira. ( moja tašča takrat še vstane ne. Potem pa smo jo recimo za vikend z možem in dojenčkom čakali do desetih, enajstih, ko je bila pač pripravljena priti...). Skratka, zelo, zelo naporna. S tem da ji je bilo vseeno, ko se najina punčka zbudi ob šestih zjutraj, pa da je do enajstih že zaspana za dol past... Nam je super, ampak res super, ker jih ni več blizu. Vse se bo zrihtalo tudi brez njiju. Hiša in še kaj drugega. Hčerkica je že od poletja ne porajta. Tudi otroku ni nič hudega brez nje. Ampak jaz zdaj ne bom naredila koraka nazaj. Smelo in ponosno bom stopala naprej. Ne bosta me več ujela na limanice. Sem se trudila, zelo trudila...

27. okt 2006 14:05

Matilda mogoče je malo narobe tudi to, da je sine še vedno prijavljen pri njej (če sem prav razumela je to tvoj partner), pa ga ima še vedno za svojega majhnega otročka? jade

27. okt 2006 14:15

Ljuba duša, kako zanimiva tema. Vse smo se razpisale in si "duši dale duška". Težko je sprejeti eno novo, ta glavno v srcu njihovih sinov in še posebej, če je le-ta še mati njegovih otrok. Sama sem mati enega malega štiriletnika in me je strah, da bi bila "zmaj" njegovi partnerki (upam, da ne bo partner, čeprav bi vse možne opcije sprejela). Mamice vse lahko zdržijo. Ne bom iskala veliko. Samo spoštovanje in malo razumevanja. Moja mati ni v najboljših odnosih s svojo snaho oz. mojo svakinjo. Odnos je kot se mu reče "za silo", čeprav živijo v istem gospodinjstvu. Ni ji lahko. Stara je in vdova, tako da nima nobene zaščite, tudi s strani sina oz. mojega brata. Ker ta stoji na ženini strani, kar je po moje razumljivo. Moj nasvet ji je bil, da se malo pogovorijo, ampak ni zaleglo. Kar je, je. Zvončica

27. okt 2006 14:35

Imela sem taščo, zdaj sem pa sama tašča. Kakšna? Bi morala povedati moja snaha, s katero se še nikoli nisva sprli, zagotovo pa je potrebno nekaj tolerance z obeh strani, predvsem pa spoštovanja druga do druge. Še s človekom, ki smo si ga sami izbrali, kdaj pridemo navzkriž, ali ne? Z izbiro partnerja pa dobimo še "dodatek", ki ga nismo naročili. Če nam je tako zelo pomemben ta "dodatek", pač "kupujmo" v paketu. No, šalim se. Svojo snaho imam zelo rada, všeč mi je kot človek, zelo dobra žena je mojemu sinu in čudovita mama mojemu vnuku. Kaj bi še hotela več? Vse drugo so nepomembne malenkosti. Ne živimo skupaj, se pa razumemo in če se le da, si pomagamo. Zdaj sicer bolj mi njim, vendar ne dvomim, da bi bilo tudi obratno, če bi se tako obrnilo. Imam veliko srečo. Ko pa prebiram zgornje pritožbe, sicer obžalujem, da imajo nekateri takšne probleme z odnosi, po drugi strani pa se mi zdi, da gre veliko nepotrebne energije v nič. Drugih pač ne moremo spremeniti po svojih željah, pa če bi še tako radi. Lahko pa spremenimo sebe, predvsem v tem smislu, da poskušamo biti do drugih dobri, ne vsiljivi, dobri. Ne da bi pričakovali povračilo. Zagotavljam, da bo velika večina ljudi prej ali slej vzpostavila podoben odnos z nami. Vsi pač ne. A ne obremenjujmo se z njimi. Skrbimo, da smo sami v redu. Kako lažje je življenje, če lahko sprejmemo to filozofijo. Danca