Obiski in družabnost

Imam poklic, ki je tesno povezan z ljudmi. Praktično sem v stikih z njimi celih osem ur ali pa še več.

V mladim letih sem bila tudi zelo družabna, po ocenah prijateljev dobra gostiteljica in tudi zaželena gostja. No, to se je sedaj korenito spremnilo. Po končani službi komaj čakam, da se zavlečem v svoje mirno in domače okolje, kjer je le moja družina, tako ožja kot tudi širša. Imam tudi svojo matično družino in sorodnike,ki jih obiskujem, sicer pa sem najraje doma. Sama. Kar je zame največje razkošje. Nenormalno potrebujem mir.

Tu pa nastopi problem. In sicer moj mož, ki je pravo nasprotje. Cel dan med ljudmi, zvečer pa bi šel še na obiske. Nekaj časa sem se še silila, da sem ga spremljala, sedaj mu predlagam, da gre sam. Ker ne zmorem. 

Vem, da mu ni prav in mi tudi očita, vendar resnično ne zmorem. Dolgočasijo me pogovori, zame je vse to muka. Sem res čudna? Pričenja me skrbeti, da sem se tako izolirala, da to ni več normalno . Če že, obiske pri meni doma še vedno sprejemam z veseljem, samo sporočiti morajo, da pridejo. Presenečenja pa me vržejo s tira. 

Kaj menite, je potrebno, da se prisilim v spremembo?

kara

23. jun 2016 16:54

Kara, popolnoma te razumem. Sama sem delala z ljudmi, sicer prav rada in uspešno. V moji službi je bilo mučno predvsem to, da sem morala s pogovori razbrati, kdo bluzi in kdo je resna stranka. 

Na enem dopustu je moj dragi veselo kramljal z uslužbenko Rent-a-car-a, medtem ko sem sama sedela na enem od stolov za stranke. Po glavi mi je rojilo, kako se mu le ljubi klepetati v neskončnost. Ko sva se odlpeljala, sem dejansko pripomnila, da komaj čakam, da grem na dopust in da se mi ni treba pogovarjati z ljudmi. 

Druženje s prijatelji in sosedi mi ni delalo težav, je pa res, da vsakovečerni obiski niso zame v nobenem primeru in dragi prav tako nima časa za to. 

Danes, ko nimam več iste službe, sem se spet spremenila, na bolj prijazno in klepetavo. :) 

23. jun 2016 17:27

Kara,

nisi čudna, vsaj kar se napisanega tiče. Oziroma, če si - potem nas je pač veliko čudnih na enak način. Vsi se s časom spreminjamo, pa to še ne pomeni nujno, da postajamo boljši ali slabši, samo malo drugačni. 

23. jun 2016 17:59

Ne, nisi čudna. Čuden je tvoj mož, ker te očita, ker hočeš imeti svoj mir.

Life is war against boredom~

23. jun 2016 18:19

Hvala vam Vanja,Limnol in MiriBon. Ženske se nekako razumemo, kajne? Saj smo tudi ob obiskih na udaru. MOj mož je nadvse družaben, ko sedi in kramlja vsepovprek. Jaz pa letam po kuhinji in strežem itd.itd. pol pa še pospravljam. Saj vem, nisem ga vzgojila. Današnje mlade ženske so čisto nekaj drugega.  No, staro drevo se več ne upogne.

Pa saj gre občasno. Samo jaz to prenesem čedalj poredkeje. Najraje bi se skrila.

Vanja, tudi jaz mislim da bo morda po upokojitvi drugače. Sedaj pustim vso svojo energijo v službi. Tam nimam izbire, ker so moja vrata odprta non stop. Tako bo še kar nekaj let, žal. Nekako pa bom morala potolažiti moža, da mi ga ne spelje kakšna gobčna Res, postajava si zelo različna.

23. jun 2016 18:26

Nisi čudna, mož pa po moje tudi ne. Sta pač prišla do točke, da sta si različna. On še ima voljo energijo, ti ne.

Pri meni je podobno. Ko pridem domov, po kakih desetih urah, pa delo z ljudmi in vezana na vse mogoče ure in roke, da delo normalno teče, imam najraje svoj mir. Vsekakor pa se razveselim vsakega obiska, ti me res ne motijo, niti nenajavljeni ne,  in ob koncu tedna tudi rada h komu grem.  Imamo svoj krog prijateljev, s katerimi se družimo, med njimi so le dvojni, h katerim hodimo tudi nenajavljeni, kar tako mimogrede se oglasimo, in smo vedno doborodošli, tako kot oni pri nas. A tako obiski niso pogosti, le moj mož k prijatelju kdaj zvečer zajadra, kar tako, meni pa se ne da. In gre pač sam. Obema je prav, noben nobenega v nič ne sili. Ko mi je, pa grem tudi jaz. Odvisno od trenutnega razpoloženja.

Mi pa ni več za večerna in nočna pohajkovanja in "šankiranja", kot smo včasih počeli. Se človek sčasoma utrudi, ni več volje in moči, smo svoje dali skozi. Medtem ko se moji svakinji že meša, ta bi non stop hodila ven in naokoli, pa se čudi, da meni ni do tega. To smo počeli vsaj 30 let in zdaj hočem mir, ona je bila pa 20 let v kletki in skuša zdaj nekaj noter spravit ...

23. jun 2016 21:02

Če grem na tvojo dilemo: ti bi bila doma (in prosila pleme, če ti da lahko mir), mož pač ne. Nič takega, kar še nismo videli ali slišali.

Vprašanje, ki bi moralo biti tu izrečeno - in, prosim, ne tega nadaljevati na spletu, morda pa tvoj soprog tole bere - je, o čem se pa vidva pogovarjata, kako to da se ne poznata toliko, da bi on razumel tvojo potrebo po tišini in ti njegovo potrebo po druženju? Sicer ne vem, koliko časa sta poročena, koliko časa sta skupaj....itd itd...ampak, ko partnerja  opažata, da nimata kakšne silne volje iskati srednje poti med razlikami, pa ko debelo gledata, če jima kdo pove, da se ljubeči par prepozna po tem, kako rešuje ravno razlike in kako si oba želita, da bi našla srednjo pot (skratka, ju ni treba nič siliti v to)....skratka, takrat ko življenje v paru postane nekaj, kar je bolj bivanje na isti lokaciji in usklajevanje logistike za otroke, medtem ko se deep down s partnerjem o pomembnih stvreh meniš vse manj, takrat greš v smer, ko bo zveza razpadla. Ni nujno, da bo formalno razpadla, ni nujno, da se bo kdo odselil, na zunaj bo vse tako, kot je bilo vedno, samo oseba, ki nam je včasih pomenila vse in se je zdelo, da je vez med dvema osebama nekaj, kar se ne da pretrgati...no, tega pa ne bo več. Skratka, v tvojem ostajanju doma in moževem beganju v družbo je zametek nečesa, na kar še nisi pripravljena. Če še dolgo časa ne boš pripravljena in boš tale signal ignorirala, se boš pridružila masi žensk, ki so zatrjevale, da imajo urejeno življenje, pa so vedele, da temu ni tako (bila pred leti tudi sama v tem klubu, pa nisem več). Sorry, truth hurts sometimes.

23. jun 2016 21:16

Vendelina sem kar malo s strahom prebrala, kar si mi napisala. Deep down jaz to presneto dobro čutim. V nekaterih stvareh imaš čisto prav. Sploh kar se tiče signalov. Saj to je tisto, kar se sprašujem. Moram spremeniti sebe? Ponovno?  Uh, je težko.

Mamamia vidiš, tako kot ti bi morala obdržati stik s prijatelji. Problem je, da razen za rojstne dneve in posebne priložnosti enostavno iščem izgovore, da jih ne obiščem. Pa tudi oni mene vse bolj poredko.  Kar je problem, mene to potihoma ne moti. Mir, mir in samota. Tega si želim nadvse. Očitno se bo potrebno potruditi, če hočem mir v hiši. 

23. jun 2016 22:37

kara, v Vendelininem pisanju je veliko resnice. Res pošteno sama sebe izprašaj, zakaj naenkrat tako zelo želiš biti doma in sama. Sama sem bila v podobni situaciji, zato povsem razumem, kaj je moja draga Vendy želela reči. Morda bežiš pred nečim? 

Pogovor s samo seboj včasih prav dobro dene, le odkrita bodi. 

23. jun 2016 22:56

Vandelina in mamamia-podpišem, točno to se začne dogajati v enem obdobju, morda je povezano z meno?

24. jun 2016 0:25

Zakaj bi bilo povezano z meno?