Načtovanje prvega otroka

Pozdravljeni vsi očki in mamice, pa tudi ''neočki in nemamice''

Stara sem 25 let, imam dokončano fakulteto in službo, stalnega partnerja, ki ima ravno tako službo ter si skupaj urejava stanovanje.

Ker nama stvari trenutno lepo 'klapajo', sva se tako počasi začela pogovarjati o otrocih,... Sedaj pa me zanima, kako ste se vi pripravili na prvega otroka, kaj je potrebno paziti, storiti,... Zanimama me predvsem o mitu, koliko časa prej je priporočljivo nehati jesti tabletke, vem, da nekater pred nosečnostjo jejo neke posebne tablete (vitamine ali nekaj podobnega), kdaj ste povedale v službi, kakšne so bile reakcije nadrejenih in sodelavcev,.... kaj pa odnos s patrnerjem po rojstvu. Zanimajo me vaše zgodbe o prvi (pa tudi drugi, tretji,...) nosečnosti, načrtovanju, pripravah in vse ostalo. Čimveč informacij tem boje, pa čim več zgodbic.

Saj vem, nekatirim se bo zdelo čudno, da se ukvarjam s tem vprašanjem in da nimam kaj planirat in načrtovat, pa do ko bo pač bo in da mogoče sploh ni usojeno da bo,.... Vse to vem, samo sem pač trenutno zelo navdušena nad idejo o majhni štručki in bi jo želela deliti z vami.

Hvala vsem za odgovore in zgodbice

btadeja

20. feb 2010 12:17

Pusti času čas in vse bo dobro. Če pa ješ tabletke, pa... čim prej se jih znebiš, boljše bo! Lp, marjana [soncnica] jana1

20. feb 2010 12:38

Pravi čas je! Pusti razmišljanje in veselo na delo. Vso srečo ti želim mejačka

20. feb 2010 13:09

Hvala obema, ampak kaj pa vaše izkušnje,.... btadeja

20. feb 2010 13:26

Ko načrtuješ nosečnost, pa še tri mesece v nosečnosti jemlji tablete s folno kislino (recimo Tifol (Krka) dobiš brez recepta). Obvezno.

Kontracepcijske so menda dandanes takšne, da lahko zanosiš že takoj po prenehanju (vseeno se posvetuj z ginekologom, pa tudi listek z navodili preberi, ponavadi piše).

 

Sprašuješ, kako smo se mi pripravili na prvega otroka: nama se je kar 'zgodil', brez načrtovanja, še pred diplomo. Nekateri se pa trudijo in trudijo ... odvisno od para do para. Kar se tiče priprav, je potem bolje, da se kar prepustiš, pa bo. S pretirano mislijo 'upam, da bo tokrat zanositev' ne bo šlo. Pa približno dva tedna po začetku menstruacije je ponavadi najugodnejši čas za ... a to verjetno veš. Potem, ko bo črtica pokazala ugoden rezultat (priporočam Baby Check, najcenejši je in dva testa sta v kompletu), se naročiš na pregled pri ginekologu. Nadaljnje sosledje dogodkov te pa kar samo odpelje. Jaz sem v prvi nosečnosti ogromno brala revije (Mama, Moj malček, še posebej pa posebne izdaje Nosečnost, Novorojenček), kakšno knjigo, ogromno informacij imaš na netu (strani kot so ringaraja.net, med.over.net, bibaleze ...). Za nakup potrebščin je potem še kar nekaj časa (ne vse takoj nakupiti).

Odnos s partnerjem po rojstvu, še sprašuješ: če je tak, kot mora biti že pred porodom, se pretirano ne bi smel spremeniti tudi po porodu. Bo pa drugače, ja, saj dostikrat razne nežnosti prekine otroški jok. Moraš pa vedeti, da moški drugače doživljajo te stvari. Mala pikica raste v ženski in bodoča mamica ves čas razmišlja o tem. Za očka se v nosečnosti kaj drugega, kot pogled na zaobljen trebuh partnerice, ni spremenilo. Zato ne bodi presenečena, če se bo mogoče zdelo, da s tabo ne deli takega veselja in če bi se rad pogovarjal tudi o čem drugem kot o vozičkih in lupincah :) Po rojstvu se bosta pa posebej pri prvem itak oba učila od začetka, in če mu daš vedeti, da tudi ti vsega ne veš, ga bo minila začetna zadržanost. Po kakem mesecu bo pa tudi priložnost za kakšen izhod v dvoje, če imata recimo kakšno mamo ali sestro za čuvanje za kakšno urico, saj si treba vzetitudi čas zase.

 

Pa srečno!

Atina

20. feb 2010 13:42

Prepusti se toku življenja.....ne iti strogo po planu.... ...pa srečno nejcanja

20. feb 2010 14:04

Očitno je vajnina želja po otročku že dovolj velika, da začneta z delom. Prepustita se toku življenja in čim manj planirajta, kajti taki plani se ponavadi izjalovijo. V naprej razmišljati kaj bo in kako bo se kaj dosti ne izplača, ker je potem tok dogodkov lahko popolnoma drugačen kot pričakujemo oz. bi si želeli. Sicer pa po prenehanju jemanja tabletk počakaj 1-3 cikluse (če bo takoj ne bo nič narobe) in začni jemati folno kislino (lekarna). Pri približno 8 tednih nosečnosti se oglasi pri ginekologu na prvem pregledu, da ugotovi, če je plod "na pravem mestu". Pri približno 13 tednih opraviš NS, če želiš izvedeti tveganje za DS. Nekarere tudi tedaj povedo širši družini in v službi, ker tedaj mine tudi največja verjetnost spont. splavov. Odnosi med partnerjema po rojstvu pa so lahko zelo različni. Naju sta hčeri samo še bolj zbližali. Pa srečno in naj vaju štorklja hitro obišče. http://www.mojalbum.com/tajda/kulinarika

20. feb 2010 19:56

Mi nismo taprvega načrtovali ,je kar "ratal",drugega smo pa "delali" kar tri leta.Sva že malce tuhtala kaj je narobe,potem pa je šel mož za en mesec službeno v Nemčijo,se razume da je bila ob prihodu takoj "akcija",naslednji mesec pa dve črtici na testerju.Sem skakala po celi kopalnici od veselja,mož me je nekaj časa opazoval potem pa izjavil:Daj umiri se ,da ne boš vse skup stresla ven! Res je bila potem rizična nosečnost,samo ležanje in le najnujnejše gibanje:kopalnica,hladilnik in postelja.So me zafrkavali ,da se na ploščicah poznajo moji obhodi.Drugače pa se strinjam z ostalimi:Prepusti se toku življenja! jampina

20. feb 2010 20:13

Nehaj s kontracepcijo, začni s Tifolom in se prepusti. Ko se enkrat odločita za otroka, nehajta načrtovati, ker se rado zgodi, da nosečnosti kar ni in ni. Poznam kaj nekaj parov (vključno z mano in mojim), ki so zaradi prevelikih pričakovanj vsak mesec razočarano zrli v Clearblue in to se je kar nekaj mesecev vleklo (pri meni kar več kot leto). Še vedno velja: Velika verjetnost je, da zanosita v prvem letu "delanja otroka", zelo malo pa, da bo že kar prvi ali drugi mesec- zato ne premišljuj preveč o tem. Poznam ženske, ki so bile že kar obsedene, ko po prvih parih mesecih še ni bilo nič, pol pa začneš samo še o tem razmišljat- kaj pa, če ne bo, kaj pa če ne morem zanosit, kaj pa če je z mojim kaj narobe... No, so pa tudi take, ki so se četrtek odločile, da bodo zanosile, v soboto opravile in 9 mesecev kasneje rodile???!!!!!! Hočem reči, ne kompliciraj preveč! Glede domačih: saj ne boš mogla zadržat zase... Glede službe je pa tako: odvisno kakšen kolektiv imaš. Pri meni so vse ženske (so malo starejše in vse mamice) same ugotovile tam pri kakšnih 8 tednih, pri drugi nosečnosti pa skoraj še prej kot jaz. Uradno sem povedala po pregledu za nuhalno, ko se drastično zmanjša možnost spontanega splava. Če ti bo še slabo, bodo tako vsi zelo hitro vedeli. Jaz sem pol le skomignila z rameni in se obranila stran, da niso videli nasmeha. Po porodu: Večina mamic je super, vse je krasno, ful sta vesela, lahko pa se zgodi obratno- poporodna depresija. Videla sem jih že od blage pa do zelo hude oblike- no jaz sem bila nekaj vmes. Fino je, če nisi čisto sama non-stop po porodu (naj si za kake 2 meseca zrihta malo krajši delovni čas, pa obvezno naj si tvoja mama rezervira čas- tako, za vsak primer, lahko da niti ne boš potrebovala), pa če tvoj dragi ve čim več o tem, da te bo lahko razumel in vedel, kaj se s tabo dogaja in ti pomagal. Je pa nekaj- otrok obrne življenje na glavo, začneš razmišljat o drugih stvareh, druge stvari postanejo pomembne- ampak moraš to sam doživeti. Vedi, da je vsak otrok različen, eni imajo srečo, pa jim cele noči detece spi, eni imajo mirnega otročka, drugi spet hiperaktivnega, radovednega... Vse nasvete, ki ti jih bodo ljudje dali, prilagodi svoji nosečnosti in kasneje svojemu otroku. In vse kar ti ljudje povedo, ni nujno, da velja za tvojega otroka, po drugi strani pa tudi nikoli ne reci nikoli- pri otrocih se zarečenega kruha največ naješ. Lp anajana

20. feb 2010 20:55

anajana je napisal/a:

No, so pa tudi take, ki so se četrtek odločile, da bodo zanosile, v soboto opravile in 9 mesecev kasneje rodile???!!!!!!

Evo, jaz sem živ dokaz za tole. Trikrat lahko potrdim

 

Atina

21. feb 2010 13:39

Živjo btadeja Jaz bi pa dodala še nekaj iz drugega zornega kota-iz kota novo pečene sestrične :) Zaenkrat še nisem mamica, ampak smo v ožji družini dobili otročička-fulll luštno deklico ki ni njun prvi otrok. Vse lepo in prav, ampak me je pri vsem tem zmotilo to, da je (po mojem mnenju) bila mamica preveč navezana na njo. Ni jo priklenila k sebi, da se razumemo, samo bila je vedno in skoz ob njej, opravljala je še vsa gospodinjska dela, celo njihovo življenje se je moglo na hitro podrediti deklici (če je spala, ali da se ne bi ustrašila, ko je budna je bilo potrebno skoraj da šepetanje v stanovanju, tiho odpiranje vrat-sej je vsem jasno da ne boš lobutal, brez glasnega govorenja na ločenem hodniku ali zunaj pred hišo-če so bila vrata odprta, do tega da so bili občutljivi ko se je pri njih na WCju potegnila voda in se je mogoče deklica zbudila,...) Ostali otroci in tudi mi (živimo namreč v isti hiši, le ločena stanovanja) niso navdušeno sprejeli pretiravanja. Saj je vsem jasno da si še bolj obziren, ustrežljiv,... če otrok spi, sploh ko je še novorojenček, jasno da ne zganjaš nevem kaj. V določenih primerih pa je prišlo do pretiravanja. Videti je bilo da mamico to uničuje v smislu utrujenosti (je tudi maček starejša mamica) in kljub večkrat ponujeni pomoči o varstvu deklice, pomoči v gospodinjstvu z namenom da bi si ona odpočila ali da bi z možem kam sama šla,počela karkoli, tega nista izkoristila. Posledično smo jim prenehali ponujati pomoč. Nevem kako so bili dogovorjeni, lahko da se motim, ampak delovalo je, kot da je sama za vse. Lahko bi se zmenila z ostalimi otroci (stari okoli 12 let) in možem da bi si delo porazdelili, npr. bratci je niso niti 1x peljali na sprehod z vozičkom (da ne razlagam, živimo tko in na taki lokaciji da ni nikakršne nevarnosti),... No da ne zaplavam predaleč, želela sem samo reči, da izkoristi ponujeno pomoč ali pa prosi zanjo če jo potrebuješ. Če ne drugega za to, da si spočiješ, ne otroka izolirat pred sorodniki (jasno, neka meja mora biti, prav je da dojenčka ne šlatajo kar vsi po vrsti in vedno ter povsod ko se komu zazdi) in ne zahtevaj (med vrsticami) da se drugi povsem podredijo dojenčku oz. novo nastali situaciji, ker s tem svoje sorodnike-najbližje 'odganjaš' stran. Lahko bi še pisala in pisala, ampak mislim da sem, moje doživljanje rojstva, kot ne mamica :) na kratko opisala. Srečno vama želim! LP LP Urlica