Petletnik v hribe

18. mar 2009 14:01

18. mar 2009 14:05

18. mar 2009 15:56

Moj sin je celo pot do vrha hriba godrnljal, kako je utrujen.  Seveda  ga  nisva poslušala. Ko smo enkrat dosegli vrh in smo se začeli spuščati v dolino, ga nisva mogla dohajat. Otrok ne rabi nibenih racionalnih razlag zakaj in kako. Izlet v gore je planiran in se ga bo pač moral udeležiti.

Ko mi je potem kot najstnik rekel, da bo scarred for life, ker je nekaj moral narediti, sem mu rekla, da ima več ali manj 2 možnosti. Prva je, "get over it", druga pa da obišče Oprah ali koga podobnega in se spove.

Prevladalo je prvo, nekako je preživel, čeprav se mu je občasno zdelo, da ne bo. In danes je prav fejst fant.

18. mar 2009 17:45

Vanja, hvala za tole - bom kdaj preizkusila pri moji najstnici, ko me, totalno slabovoljna bombardira z razno raznimi "scarry" scenami iz šole in pričakuje, da bom rekla "ja, boga revica, tebi se pa res godi krivica, ko se moraš za tisti test učiti (kot da se drugim ni treba). Spovedati se pri Oprah, haha, ta je pa dobra - zadetek v polno za mojo "the one & only".

Kar pa se pohodništva tiče - ja, takole gre ta stvar. Če bo otrok samo od daleč zaslutil, da vas skrbi ali da se vam smili "ker je še tako majhen in je pot zanj pretežka", bo znal to s pridom izkoristiti v stilu "maaaami, nesi me, ne morem več". Tako sta moja dva, ko sta bila še v vrtcu jamrala (z dobrimi rezultati) zmeraj izključno takrat, ko sta prišla na obisk moj oče in mama in so šli skupaj na sprehod magari samo naokoli po vasi (recimo 1 km). So se morali kar naprej ustavljati zaradi žeje, lakote in ne vem česa še....Seveda, na vsak otroški stokec sta dobra dedek in babica postavila vprašanje - a si žejen, a te že nogice bolijo, a si zmatran itd. - in otroka sta seveda rekla "da". Potem je pa sledil postanek v gostilni s pripadajočim sladoledom.

In potem mi mama ni verjela, da hodimo mi skupaj na obisk k prijateljem vsako nedeljo 3 km daleč v eno smer po gozdni poti... da o vseh drugih pohodih in sprehodih,k i smo jih skupaj opravili brez ene besede o utrujenosti niti ne govorimo....kvečjemu sva midva z možem zmeraj pogosteje lovila otroka, ki sta tekla pred nama, ker, kot sta rekla "nimata časa počasi hodit".

No, časi so zdaj malo drugačni - hči je že gospodična najstnica in je prav srečna, če ji ne zatežimo, da mora z nami ven. Tudi sin se raje vse popoldne preganja z žogo in prijatelji po igrišču, kot da bi hodil s staršema "na tiste dolgočasne sprehode".

Pa nič hudega - saj tudi nama paše, da sva kdaj sama in končno hodiva in debatirava v svojem tempu.

18. mar 2009 18:05

Aja, sem pozabila povedat, kako je pri 16h letih izjavil, da vsa prav super starša. Midva z možem pa istočasno: Ja, veva, samo nisva si mislila, da boš ti to tako hitro pogruntal. Še vedno govorimo o tem...

19. mar 2009 10:56

To pa je bila usklajenost.