29. okt 2011 13:01
Mygrace je napisal/a: |
Jaz sicer pojma nimam, ampak ali ima morda tudi sorta zelja kaj prste vmes? Menda je Varaždinsko zelje za kisanje nekako najbolj uporabno? Mygrace |
O, pa še kako je sorta pomembna, pa ne samo sorta, tudi to, kako je bila prst, v kateri je zelje rastlo, gnojena, s čim, kako je bilo zelje (če je bilo) tretirano s pesticidi, katerimi, včasih so (in ne vem, zzakaj jim ne bi verjeli) gledali tudi na luno, ko so zelje rezali in ko so ga ribali.
Pri nas se je med zelje nujno dodala kumina, cel poper, sol in rezine kutin. Spomnim se velikih kadi zelja in repe (ta se je kisla povsem brez vsega, tudi solili je niso nikoli) pri stari mami. Pri mji stari mami je zelje vedno rastlo na zeljniku, posebni njivi, kjer je vsako leto rastlo zelje, med njim pa spolata, ki je še kako teknila med mlačvijo, ko avgusta, ni bilo nikjer drugje več solate.
Zdaj ena branjevka, ki prodaja v Laškem, pravi, da riba mešanico Varaždinskega, Ljubljanskega in še enega, se mi zdi, da Kranjsekga okroglega . In njeno kislo zelje je res dobro. Ja, pa brez "kemije" pridelano, seveda.
Seveda mora biti zelje sproti, ko se nalaga v posodo, dobro potlačeno, tako, da že takrat čutimo tekočino, sproti soljeno in začinjeno. In res ne vem, zakaj ne bi smeli doliti vode, če je je premalo. Količina vode, ki jo zelje spusti, je seveda odvisno od tega, koliko jo vsebuje zelje (v kakšnem je rastlo), od količine soli in od tega, kako močno ga potlačimo. Pri nas se je za manjše kadi vedno uporabljal lesen tolkač in VEDNO so nam naročali, da moramo posebej dobero potlačiti ob robu kadi, tam dodajati malo več zelja, ker se od stene spodmika pri tlačenju. V večjih kadeh se je tlačilo z nogami (repa tudi).
rimljanka
Sporočilo je spremenil(a) rimljanka dne 29.okt 2011 13:06