9. okt 2007 22:46
Kopirano s portala "za starše" pri MK:
O močenju postelje
Otroci se v prvih sedmih letih življenja spoznavajo s sabo, s svojimi najbližjimi, s svojo okolico in so postavljeni v zelo intenzivno obdobje pogostih sprememb in novega učenja. V tem času tudi izoblikujejo osnove svoje bodoče in rastoče osebnosti. Prve izkušnje so kot prva ljubezen – nepozabne in barvajo vse kasnejše izkušnje v življenju s to svojo prvo barvo.
Bi morda naš otrok, če bi znal razmišljati kot odrasli, lahko premišljeval takole: Srečujem zadovoljne ljudi, ki se me razveselijo – tale svet me zanima, gremo pogledat! Ali nasprotno: Kaj neki jim spet ni prav, nekaj je z mano narobe, ko me takole potiskajo v mojo sobo – kaže, da je bolje, če sem kar sam!
Ali pa morda: Kaj neki zdaj hočejo od mene? Saj jim je bilo doslej čisto všeč, ko so zagledali umazano plenico! Kaj je zdaj drugače? No, morda je to tako kot pri žlici – ko sem videl, kako jedo z žlico in ko so mi jo dali v roke, sem poskusil. Bilo je zabavno. In zdaj, ko znam uporabljati žlico, ni nič narobe, če kaj vzamem kar s prstki. Če se polulam, jim pa ni prav. Le zakaj je to tako važno. Kar naprej me priganjajo, da sedam na kahlico ali stranišče. Če se polulam v hlačke, so vsi tako zelo resni. Saj tudi oni ne sedijo kar naprej na stranišču.
Navajanje na kahlico
Navajanje k držnosti je ena naših prvih resnih zahtev, ki jih postavimo pred naše malčke. Zdaj vemo, da navajanje na kahlico, takrat ko otrok začne sedeti, ni smiselno. Pri 9 mesecih otrok pač ne more zavestno sodelovati pri učenju držnosti, lužica v posodici je le naključje in naš uspeh lovljenja.
Nič prej kot okrog starosti 18 mesecev otroku pokažemo posodico in mu povemu, čemu je namenjena. V igri ga posadimo nanjo, najprej kar oblečenega, da ni neprijetno mrzlo, še laže pa je, če se učenja lotimo poleti, ko s slačenjem, oblačenjem in preoblačenjem ni toliko dela. Otroci so uživači in jim neprijetni občutki pomenijo veliko motnjo. Ko začutijo, da so hlačke ali noge mokre, pritečejo po pomoč in igra navajanja steče. Najprej so prepozni s prihodom na posodico, kmalu pa se naučijo priti ravno ob pravem času. Ne pozabimo: plenice so zato, da so mokre.
Otroci nikdar ne pomočijo hlačk nalašč – lahko da so se zaigrali, pozabili, slabo ocenili, koliko je še časa, ali pa so v nekem obdobju, ko se jim je zgodilo preveč novih stvari in ne morejo speljati te na novo naučene funkcije. Kadar sem utrujen ali me kaj skrbi, se raje zatečem v staro in že znano, v tisto, kar ne terja napora, pa še odrasli me bodo morali obravnavati malo po dojenčkasto – oj, kako godi včasih, da sem lahko spet malo majhen.
Ponoči zmoremo kontrolirati svoj mehur navadno pozneje kot podnevi. Znak, da otroci že zmorejo, so suhe plenice zjutraj. Hkrati je to znamenje, da lahko plenice odstranimo, za vsak primer pa zaščitimo posteljo pred mokroto. Več kot 10 odstotkov otrok, starejših od 5 let, se še uči kontrole močenja ponoči. Dlje se v povprečju učijo fantje kot dekleta. Za oboje pa velja, da nikdar ne pomočijo postelje nalašč ali iz malomarnosti. Res nikdar! Zato tudi ne velja in ne pomaga ne pohvala, ne kritika, ne obljubljena nagrada. Kritika in kazen, ker je bila postelja mokra, sta povsem neustrezni! Najpogostejši razlog za močenje postelje je, da otrok še ni fiziološko zrel na področju organov in povezav, ki so za to odgovorne. Otrok si želi suhe postelje, še bolj kot mi, saj ima rad, da se kaj novega nauči, in še raje to, da ni deležen čudnih pogledov, skrbi, ko gre kam prenočit, zbadanja svojega brata …
Poiskati pomoč
Če otroku še po šestem letu ne uspe kontrolirati močenja ponoči, se o tem pogovorite z njegovim zdravnikom. Ta se bo odločil za preglede, laboratorij in tudi, kdaj vas bo napotil k specialistu nefrologu.
Sprejmimo, da navajanje k držnosti lahko traja dlje časa, da se bo otrok še velikokrat polulal. Otroci si želijo uspeha, želijo ustreči sebi in nam. Temeljna resnica je, da otroci niso zlonamerni, ravno obratno je, izjemno odgovornost čutijo do nas, radi bi nam ustregli, kadar jim kaj ne gre, imajo za to razloge.
In takrat, kadar se nabirajo neki razlogi, ko ugibamo, le kaj se dogaja z otrokom, da je nekaj časa že zmogel opraviti to novo funkcijo po pričakovanjih, potem pa spet ne, in so nesreče kar pogoste, lahko pomagamo klinični psihologi. Kadar rešujemo problem nočnega močenja, otroku skupaj s starši povemo, da vemo, da tega ne dela nalašč. Ta prvi korak v naših srečanjih je najpomembnejši. Če starši in otrok to vzamejo resno, bomo dosegli pomembno razbremenitev. To je stanje, ko telo in njegovo mišičje ne bo pod dodatno napetostjo. Otrok bo šel spat umirjen, brez skrbi, kako bo ponoči. Pred spanjem bo lahko izpraznil mehur do konca, brez napetosti – moram se hitro polulati, ampak bo sproščeno spustil curek v školjko ali posodico.
Starši, ki bodo sprejeli, da fiziološki razvoj vpliva na kontrolo močenja ponoči, bodo delovali bolj umirjeno, z zaupanjem v svojega malčka. Da bi otroka ponoči zbujali, je nesmiselno, ker to prav nič ne pomaga. Vplivamo pa na kakovost spanja, otroka lahko z zbujanjem prikrajšamo za katero od globokih faz spanja, ki so najbolj odločujoče za dober počitek.
Usmerimo se v otrokov vsakdan
Naš naslednji korak v iskanju pomoči, ker se spet pojavlja mokra postelja, pa se bo usmeril v otrokov vsakdan in njegovo življenjsko situacijo. Močenje je za nas le znak, otrokova zastavica k pomoči, ker doživlja neke nove izkušnje, neke dogodke, ki so zanj zelo naporni – za nas odrasle bi rekli stresni – in v resnici potrebuje našo podporo, včasih predvsem razumevanje in pomoč, da bi te nove situacije laže obvladal. Za otroka ni enostavno, če je v družino prišel bratec ali sestrica. In njemu ni treba na posodico, pleničke mu dajo in vsi so navdušeni, ko gledajo vanjo, ko je polulana in pokakana ... Zakaj ne bi še jaz malo po starem?
Kadar otroka kaj skrbi – morda se še ni ujel z novimi vrstniki v vrtcu, slišal je nekaj sumljivega med očetom in mamo, za babico se boji, ker mu tolikokrat pripoveduje, kako je bolna in da bo treba umreti – to povzroči splošno napetost vsega telesa, telo in mišičje ni sproščeno. V takem stanju se mehur slabše prazni, ker so mišice zapiralke toge in napete, urin ostaja v njem in ponoči, ko kontrole popustijo, se sprostijo in postelja je mokra.
Razumevanje otroka
Otroku ni prav, da se mu dogaja »nesreča«. Še huje je, ker v sebi čuti nemoč, da bi napravil drugače. Potrebuje, da ga razumemo in mu pomagamo urediti neprijeten položaj – tega ni treba poudarjati in iz tega delati več, kot je, diskretno ga zaščitimo pred jezikavo sestrico, pogovorimo se z vzgojiteljico ali učiteljico … Urejanje oblačil in postelje je za nas dodaten napor, včasih smo nejevoljni, siti prelaganja. Vključimo tudi otroka. Povsem človeško je, da se potožimo, možu, ženi, prijatelju, prijateljici, očetu, kako dolgo že traja. Ne smemo pa si dovoliti, da otroka krivimo, karamo in ga ponižujemo. Otrok bo tako izgubil svoje dobro mnenje o sebi: ali me imajo sploh še radi, verjetno bi bili bolj veseli, če bi imeli drugega otroka, takega, ki ne lula v posteljo.
Pri svojem delu vedno znova srečam otroke, ki močijo posteljo in si vidno oddahnejo, ko jim povem, da vem, da tega ne delajo nalašč.
Mokre postelje ne bo več. Le v zelo redkih primerih ima nočno močenje lahko drugačne vzvode, bolezensko ozadje in zato potrebuje drugačno obravnavo in zdravniško pomoč.
Majda Mramor
spec. klin. psihologije, družinska terapevtka
veverica