Partnerski problemi

26. jul 2007 14:58

 

Ja, vse sorte ljudje so. Že v osnovni  šoli srečaš prijetne, zoprne in žleht sošolce, v službi se isto ponovi pri sodelavcih in šefih, kako bi bilo v zasebnem življenju drugače? S kompromisi in dogovori se uspešno rešujejo medsebojni odnosi med normalnimi ljudmi drugačnih navad in nazorov. Pri  bolnih izjemah pa to odpove. Moraš pač iti od doma, menjat službo, partnerja. Včasih to ni mogoče, takrat pač potrpiš oz. trpiš in čakaš na boljše dni. Starševstvo samo po sebi iz slabih ljudi ne naredi dobrih  zato imamo vse vrste odnose v družinah. Ko sem še živela v bloku sem morala prenekaterikrat poslušati sosedo, ki se je svojo 14-letno!!! hčerko vsemu bloku na ušesih obkladala s celim arzenalom pocestniških izrazov, pa ni bilo videti, da bi punče to zaslužilo. Tudi če bi, je bil pristop čisto napačen.

Priznam, da so tudi meni med branjem prispevkov padala na pamet taka in drugačna umovanja, skoraj sem jih že zapisala, a jih k sreči nisem, ker ne bi nikomur nič koristila. Domnevam, da je Primorka poskušala že sama, kar je zmogla, ko ji je šlo čez glavo, je pač potožila še nam, da bi ji bilo laže. Pametnega nasveta zanjo nimam, rekla bi le, da se včasih rek "ko je stiska največja, je pomoč najbližja" tudi uresniči. Upam, da bo pri njej tako.

Kar se pa tašč in snah tiče, so mi pisanja dala misliti. Predvidevam, da bom tudi sama nekoč tašča in so mi bila gledanja snah na to relacijo resnično poučna, da  bom znala z morebitno snaho oz. zetom pravočasno vzpostaviti znosne, če že ne prijetne, odnose. Tistim, ki imate tozadevno težave bi pa svetovala le, da se večkrat poskušate   vživeti v vlogo nasprotne osebe, včasih je potem določene stvari laže razumeti  in sprejeti.

Cila

27. jul 2007 10:59

Pozdravljeni, sem novinka na forumu in se mi zdi zelo dobro, da obdelujete tudi takšne probleme. Primorka! Tudi jaz sem v podobni situaciji in tudi stara sem skoraj kot (ravnokar 28). Na boljšem sem le toliko, da sem uradna lastnica 1/4 hiše. Takrat sem insistirala pri vpisu in se je izkazalo za edino pravilno. Starši so začeli malo drugače živet kot včasih in pri svojih 50 (in skoraj 60) dobili novo zasvojenost. Hazarderstvo. Verjetno bi hišo že zastavila, če bi lahko. Finančno smo povprečna družina in mesečno ne moreta zapraviti milijonov. Ravno okoli tega se suče največ prepirov. Začela sta namreč lagat, moram rečt, da bolj mama, ker je oče bolj kot ne "modro" tiho. Dokler nisem tega vedla, sem jima kar naprej slepo verjela, da nimata denarja in jima dajala/posojala denar. Ko sem bila jaz v trenutni finančni stiski, pa nisem dobila od nje niti 10EUR, saj vse odnese v kasinoje. In v obraz laže, da ni res. Ne prenesem laži in tega me je naučila ona. Zanimivo, ne?Torej ljudje se obračajo, da ne rečem spreminjajo. Mama je bila zame najmočnejša ženska v celem vesolju. Skrbela za družino in imela svojo firmo.... Zdaj pa sta padla tako globoko, da znata zapraviti ves mesečni prihodek. Potem pa živita super skromno in jamrata. Zelo dolgo mi je moj mož govoril, naj jih pustim. Naj ne pomagam, ker ni iz pravega razloga vsa ta stiska. Da jima dajem potuho in zalednje s tem, ker vesta, da bosta vedno dobila od mene. Ne morem jaz biti njun skrbnik! V tej smeri mislim. Ko sem vidla, da si dejansko kupujem njuno naklonjenost z denarjem, sem končno lahko razčistila s tem. V svoji glavi. Nimamo več nič skupnega, razen obvezna pozdravljanja in obvezne tedenske kavice. Od 19 leta služim svoj kruh in plačujem svoje kredite. Nisem nikomur nič dolžna. To kar sta onadva podarila nama s sestro sem že stokrat odplačala. Tako in drugače. Plačujem vse stroške zase in za svoje stanovanje. Ponavadi še več, da mi ne more niče očitat. Najdalj časa sem se ukvarjala ravno s tem, da nikoli nisem bila dovolj dobra. Samo, če sem dala denar. Takrat se je en teden cedil med in mleko. Potem pa po starem. Če slučajno nisem mogla dati denarja ali kasneje nisem hotela - se ni pogovarjala lep čas z mano in sem bila najslabša daleč okoli. Hotela sem povedat, da enostavno ne moreš na silo narediti "Velike srečne družine!". Ne moreš narediti prijetnoh odnosov, če je samo enostranski interes. Staršev si ne moremo zbirat - imamo pa tudi mi življenje. Vednio se ne moremo ozirat na starše in delat samo to kar njim paše. Ne krivi sebe za odnose ali celo tvojega partnerja, ker nič ne reče. Hvala bogu, da vsak rešuje s svojimi starši. Jaz sem mojega celo prosila, naj se ne vmešava. Navsezadnje so moji starši, katere poznam celo življenje in najboljše vem kaj in kako. Čeprav sva skupaj že enajst let. Če bosta vidva držala skupaj, bo vse klapalo. Naredi si distanco do staršev. Jaz sem pred tem poskušala vse živo, pa žal ni bilo v redu za dalj kot en teden. Upam, da bo bolje, ko bom imela otroka, da bosta imela novo vznemirjenje v življenju.:) Mogoče. Mogoče ju pa niti ne bo zanimalo. Jaz se enostavno požvižgam na njuno mnenje. Veš, te probleme in vprašanja moraš res sama rešiti, ker ti ne more nihče pomagat. Meni ni mogla niti oseba, ki mi je najbližje. Moj mož. Vsa dolga leta je bila to stvar, v kateri sem jaz odgovorna za vse prepire s starši. Prepričana sem bila v to. Dokler nisem prišla do zaključka. Pa sva se nemalokrat kregala samo zaradi tega, ker me je mama podžigala. Full mi je bilo pomembno njeno mnenje in odobravanje. Vendar ni bilo nikoli nič dovolj dobro in vedno je vlekla vodo na svoj mlin. Zdaj se požvižgam. Aja, pa obiski so ji šli v nos. Zakaj toliko, zakaj tako pozno, zakaj tako glasno, zakaj ..... Ma, kaj te briga! V svojem stanovanju bom pa verjetno lahko imela obiske. Je pa bilo obdobje, ko zaradi ljubega mira nisva nikogar povabila. Postaneš ujetnik. Svojih prepričanj. In svoje krivde. Dobro, zdaj se že jadam:) Pa končno jima je kristalno jasno, da sama ne bi mogla vzdrževat hiše, ker enostavno nimata dovolj prihodkov. Imamo namreč 90letno teto, ki je nepokretna. Če nje ne bo, ne bo njene penzije.Opsa - kaj pa potem? Stvari so se obrnile. Zdaj bosta onadva potrebovala naju s sestro. In če midve ne bova pomagali? To je to. Mogoče zvenim nesramno ali pa nehvaležno, ampak sem res dala dovolj sebe, dovolj odnosa z možem, dovolj denarja (ki meni ne pomeni sam po sebi ničesar). Več sem vredna, kot me onadva cenita. Mama mi je tako zbijala samozavest že odkar pomnim. Zdaj mi je ne more več. Delala sem vse, da bi ji ugodila. Nosila rožice (ki mi je včasih v glavo skoraj vrgla), kupovala opremo, dodatke, da bi se bolje počutila... Kaj še lahko naredim, lepo prosim? Potem nisem bila vredna niti"Vse najboljše" za rojstni dan ali pa sem poslušala kako sta brez denarja. Pa hvala lepa! S tvojima razčisti edino to, da ti ne bodo hodili več po stanovanju. To je absolutno nesprejemnljivo. Ostalo boš morala rešiti sama. Saj je meni mama isto delala. Zdaj ne upa več. Potrka, vpraša..... Distanca in mraz v mojem obnašanju sta naredila svoje. Mi je bilo full hudo, ko sem se morala začet tako obnašat. In se bom dokler se bosta lagala. Grajat me ne moreta več. Menjaj ključavnico in jima obrazloži (napiši pismo, če ne moreš povedat brez prepira), da enostavno rabiš svoj prostor zase in ne za vse druge. Naj pomislita kako bi se onadva počutila v tvojem primeru. Če se ti ne zdi prav, pa ti še vedno ostane seks na mizi!:):) Imej se rada in se ceni! To, da nimaš službe ne sme vplivat na odnos s starši. Kr potem ni pristen!In ni vreden tvojega sekiranja.Sem pač mnenja, da v družini denar ne bi smel biti vreden kregarije. Predvsem pa bodi močna in trdna! Dosledno upoštevaj svoje odločitve. Pozdrav v upanju, da prideš na konec - tako kot sem po dolgih letih prepirov jaz. J. Jesssi

27. jul 2007 13:48

Jessi, čestitam za pogum.

27. jul 2007 14:20

Bravo jessi! Samo tako naprej, saj se bo že uredilo, če ne prej , pa morda takrat, ko bosta bolna in nemočna. Enim to zaleže, pri enih pa se na žalost nikoli nič ne spremeni, do konca. Na žalost. Si pogumna in močna in na tem tudi vzrajaj. Vso srečo! Kyara

28. jul 2007 0:15

Ko smo ravno pri taščah. Rekla bom: Ni vse zlato kar se sveti. To občutim na svoji koži. Z možem si urejava stanovanje nad njegovimi starši, sedaj pa živiva pri njih. Smo v skupnem gospodinjstvu. Včasih me ima da bi vpila. Zelo naglas. Pa ne. Žal mi je da nisva postavila hišice nekje 50 km stran.... biba

30. jul 2007 14:24

Biba, čimprej si porihtajta tako, da bosta imela zasebnost. Pa od ključavnice imejta samo dva ključa. Enega ti in enega on:) Jesssi

30. jul 2007 14:38

 

Čeprav se s taščo in tastom izjemno dobro razumem, pa ona dva zakleneta svoje stanvoanje v skupni hiši, ko gresta kam za daljši čas, in meni je to zelo prav. Še preden sem se preselila v njihovo hišo, nama je tast rekel, da bova potrkala, preden bova vstopila v njuno stanovanje, in da bo tudi on trkal pri nas. In tako je bilo in je še danes, po 22 letih živlenja pod skupnos treho.

Od prvega dne sva imela z možem svoj števec za elektriko, takoj, ko je bilo možno, sva imela svoj telefonski priključek, svoj plinsko jeklenko v plinski postaji ob hiši. In lastno koplanico in kuhinjio od prvega dne, kar sem se vselila tja. In smo eni k drugim hodili na kosilo le, če smo eni druge povabili, nič ni bilo samo po sebi umevno, da hodimo kar tako eni k drugim. Tast je bil celo tip, ki mi je hotel plačat kosilo, če sam kak dan ali dva skrbela zanj, ko ni bilo tašče doma. Enako je bilo tudi v času, ko je bil mož pri vojakih, jaz pa z dojenčkom sama z njegovimi starši in sestro. Nikdar niso vstopili k meni brez trkanja, jaz pa k njim ne. Morda je pravto spoštovanje zasebnosti z obeh strani pripomoglo k temu, da se še nismo pokregali vsi povprek, čeprav os tudi pri nas nastale situacije, da je bilo treba umirjati žogo in se izpogajati za določene zadeve.

 

Mamamia

mamamia

30. jul 2007 14:49

Mamamia, točno tako ureditev si predstavljam, če bo kdo od mojih otrok z družino ostal v naši hiši. Že sedaj ne vstopamo v sobe otrok ali spalnico staršev brez trkanja, ne odpiramo brez izrecnega dogovora drug drugemu pisem, pa čeprav je le račun za elektriko. Ne stikamo drug drugemo po predalih ali po žepih.  Ob izhodih  pa spontano povemo približen čas povratka, da ni kakih nepotrebnih skrbi. In, če se zavleče, se na kratko obvestimo. Cila

30. jul 2007 15:27

Ah, mamamia ko bi bili vsi tasti in tašče taki, bi bilo več mladih družin doma... Moja "tašča" nama je že 2x uletela v sobo, ko sva "se imela rada" pa je to ni nič izučilo, še vedno ne trka. Oziroma potrka in takoj odpre vrata. Tako da čedalje večkrat zaklepam, tudi če samo berem...

30. jul 2007 16:03

 

Zanimivo, tudi jaz sem si nekako tako predstavaljala, kot pravi Cila, da bi ravnala, če bi otroci ostali doma. In čeprav bi bil prostor, noben od naših otrok ne želi ostati doma, oba se bosta takoj, ko bo šlo, odselila na svoje. Hčera že v jeseni, saj gre v LJ študirat (oddaja kdo stanovanje, mi še iščemo????), sin pa takoj, ko koča študij (je kar v MB, tako da stanuje doma).

 

galyka, tudi nas so že vsi kdaj presnetili, če sva že pozabila vrata zaklenit, pa so rekli, "O, pridemo pa potem", se obrnili in odšli. Je pa res, da to vedno ni najbolj fajn, če te zmotijo...

 

Se pa strinjam, da je bivanje starih in mladih pod skupno streho sila spolzek teren, zato tudi odobravam odločitev otrok, da ne ostanejo doma. Če bodo potrebovali pomoč, jo bodo dobili, če je ne bodo želeli, pa bomo dovolj daleč narazen, da se ne bomo grdo gledali.

 

Mamamia

mamamia