Odhod sodelavca - nujno!

Draga modrijan Vsekakor cenim tvoje prizadevanje in vem, da se zelo trudiš in da ima služba že zadosti obveznosti tudi brez poslovilne žurke, ampak, dovoli, da te nekaj vprašam: Kako bi se pa ti počutila, če bi sama odhajala iz službe in tam bi ti sodelavci s salbo interpretacijo brali kake doma sklemapne verze? predstavljaj si: stojiš tam in grupa sodelavcev te gleda in ti posluša en kič od poetike in si misliš, pa kdo za božjo voljo je pa napisal tole sr...., zdaj se moram pa še nasmehniti, pa še hrano za poslovilko sem kupila, a ni škoda denarja..... Ker dobrih verzov za take priložnosti preprosto ni. Dobri verzi so nastali v trenutkih intezivne emocionalne vznesenosti pa najsi bo, da je ta vznesenost nastala zaradi velike sreče ali pa zaradi hude bolečine. Pa tudi, če je ta sodelavec tako ali drugače pripomogel k veliki sreči ali pa hudi bolečini v kolektivu (kar bi si drznila dvomiti, služba je služba, družba je družba) - je nekako neprimerno to emocijo deliti na poslovilni zabavi. Skratka, ne človeka zezniti s poetiko. Bolj kulturno je, da se mu zahavalite za obdobje, ko ste skupaj delali, mu želite vse dobro v prihodnosti in mu namesto sklempanih verzov kupite faksimile Prešernovih Poezij (kar bi itak moral imeti vsak, pa nima) in rečete, da ste mu prihranili muko doma narejenih verzov in ste mu kupili res dobre. Pa še podpišete se v Poezije in stvar je rešena. In deluje. Smo že večkrat uspešno preizkusili. Vendelina jr. Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 26. okt 2006 10:29:59

Zdravo Vendelina jr.! Zdaj sem že nekaj našla na internetu. Saj v bistvu nisem rabila za govor, ampak samo za na čestitko. Mogoče se nisem dobro izrazila. Prosila pa me je kolegica za svojega sodelavca. Govor bo pa itak verjetno naredil njegov šef. Menda...ne vem pa ne... Hvala vseeno... lp, modrijan

Aha - pa še nekaj. Tole pesmico sem našla, če bo še kateri kdaj kaj prav prišla: Popotnik Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova. (Tone Pavček) modrijan